Za najznamenitejšo in najbolj avtentično je doslej veljala upodobitev Julija Cezarja iz Tusculuma. Tako kot v primeru nove najdbe gre za realistično upodobitev, ki ne prikriva niti vedno večje Cezarjeve pleše. Za kasnejše skulpture je značilna upodobitev Cezarja z lovorjevim vencem na glavi, kateri prekrije plešo. Foto: Citizendium
Za najznamenitejšo in najbolj avtentično je doslej veljala upodobitev Julija Cezarja iz Tusculuma. Tako kot v primeru nove najdbe gre za realistično upodobitev, ki ne prikriva niti vedno večje Cezarjeve pleše. Za kasnejše skulpture je značilna upodobitev Cezarja z lovorjevim vencem na glavi, kateri prekrije plešo. Foto: Citizendium
Julij Cezar (ok. 27-20 pr. n. št.)
Kipi Julija Cezarja, nastali po vladarjevi smrti, postajajo vedno bolj idealistični. Cezar skoraj nima več gub in lasje na čelu ne kažejo znakov redčenja. Foto: EPA

Doprsni kip naj bi bil izdelan med letoma 49 in 46 pr. n. št. in tako zgodnejšega nastanka kot do zdaj najbolj znameniti Cezarjev kip iz Tusculuma, ki ga datirajo v leto 44 oziroma v leto Cezarjeve smrti. Prav zaradi zgodnejšega nastanka nekoliko presenečajo izredno globoke gube na Cezarjevem obrazu, vendar je potrebno vedeti, da je bil Cezar od leta 58 nenehno v vojni in tako podvržen stresu. O pomembnosti najdbe veliko pove podatek, da se je do danes ohranilo le okoli 25 izvorno antičnih upodobitev rimskih vojskovodij in državnikov.

Če je cesar zguban, naj bo zguban tudi kip
Na novo odkriti kip je obenem upodobitev Julija Cezarja na vrhuncu svojih moči. Tega leta je med drugim ustanovil Arles in ravno ta dogodek naj bi tudi spodbudil izdelavo kipa, za katerega Hansgerd Hellenkemper, direktor kölnskega starogermansko-rimskega muzeja, pravi, da je izraz republikanske umetnosti. Posebnost te je poudarjeni realizem. Drugače od starogrške umetnosti, ki je stremela k idealizaciji podobe državnikov in drugih pomembnih oseb v kiparski umetnosti, so umetniki republikanskega obdobja v antičnem Rimu skušali predvsem čim bolj natančno upodobiti obrazne posebnosti vsakokratnega portretiranca.

O značilnostih Cezarjevega obraza in telesa verjetno največ pove zapis rimskega kronista Svetonija (okoli 70 do 130/140 n. št): "Upodabljali so ga kot moža visoke rasti, svetle polti, z vitkimi udi, nekoliko polnim obrazom, črnimi živahnimi očmi in dobrega zdravja." Iz kronik istega pisca izvemo še, da je Cezar skoraj obsedeno skrbel za svoje telo. Fanatično se je bril in strigel, precej pa ga je prizadelo dejstvo, da postaja plešast. Zato si je v maniri, ki je v praksi še danes, lase od zadaj česal na čelo, da bi prikril vedno večjo plešo.

Po atentatu mora kip leteti v vodo
Čeprav datacija kipa še ni uradno potrjena, je najdba čez noč postala veliki ponos francoskih arheologov. Nič manj niso navdušeni tudi njihovi kolegi drugod po Evropi. Že omenjeni Hellenkemper tako po poročanju časopisa Die Welt meni, da je Cezarjev obraz prav sanjsko ohranjen, strokovnjaki za starorimski portret iz Arlesa pa so prav tako prepričani, da gre za eno ključnih arheoloških najdb v zadnjem času, okoli katere se mora razviti vseevropska razprava. Ta se zagotovo bo razvnela, prvo kost za glodanje pa je vrgel že kar odkritelj kipa Luc Long. Ta je mnenja, da se je kip v reki znašel po strmoglavljenju Cezarja oziroma pa atentatu nanj v letu 44. pr. n. št., saj je temu dejanju sledil čas, ko ni bilo priporočljivo veljati za Cezarjevega privrženca, zato pa tudi ni bilo priporočljivo doma razkazovati upodobitev velikega državnika.

Polona Balantič