Nov program Pedius strokovnjakom olajša delo, saj omogoča virtualno sestavljanje ohranjenih fragmentov. Da pa bi se s takšnim načinom dela seznanila tudi zainteresirana javnost oziroma bi jim bila celo v pomoč, so razvili še spletno aplikacijo e-Pedius, ki je dostopna vsem uporabnikom tabličnih, prenosnih in namiznih računalnikov.

Prek aplikacije lahko vsi, ki jih zanima tovrstna dediščina, sestavljajo fragmente v nove postavitve ali pa nadaljujejo sestavljanje in ocenjujejo obstoječe postavitve. Zamislili so si jo kot mobilno igro, pri kateri se točkuje prizadevnost uporabnikov, vodi lestvica najboljših in spodbuja sodelovanje med uporabniki.

Zagonetna upodobitev pod Turško mačko
Po besedah konservatorke in restavratorke na ZVKDS-ju Jelke Kuret so novo metodo prvič uporabili ob fragmentih stenskih poslikav, odkritih med arheološkimi izkopavanji v Celju. Tam so že leta 1978 pod gostiščem Turška mačka odkrili bogato arheološko najdišče iz rimskih časov. V podolgovatem prostoru (dimenzij 4 x 13 metrov), ki je bil ogrevan s hipokavstom, so odkrili črno-bel mozaični tlak in veliko fragmentov stenske poslikave. Najdba po besedah Jelke Kuret nakazuje visoko razvito kulturo naših prednikov in je pomemben del naše kulturne dediščine. Na fragmentih so upodobljeni rastlinski in geometrijski vzorci, predmeti, živali in imitacije kamna.

Ena od velikih težav pri restavriranju poslikav v obliki fragmentov je ta, da je teh običajno zelo veliko, podatkov o prvotnem stanju upodobitev pa ni. V tujini si strokovnjaki že nekaj časa pomagajo z računalniško opremo, zato so podoben program razvili tudi pri nas.

V procesu so nato najprej določili sistem evidentiranja fragmentov, kjer so vsakemu fragmentu določili unikatno osemmestno številko, ki so jo pritrdili na hrbtno stran. Iz nje je mogoče razbrati, v katerem zaboju se fragment nahaja in zaporedno številko fragmenta, saj je v nekaterih zabojih tudi po sto fragmentov. Skupaj je sicer 9.522 fragmentov, ki so shranjeni v 166 zabojčkih.

Vse fragmente so poskenirali, tiste, ki so bili za optični čitalnik preveliki, pa so fotografirali z digitalnim fotoaparatom. Slike fragmentov so vnesli v program za digitalno sestavljanje, ki je izračunal skupno površino fragmentov, ta je približno 30 kvadratnih metrov.

Z digitalno rekonstrukcijo manj možnosti poškodb
Prednost digitalnega sestavljanja fragmentov je v hitrejšem dostopanju in pregledovanju teh, poleg tega se na ta način izognejo fizičnemu operiranju z njimi in s tem možnostim poškodb originalov, razlaga Jelka Kuret. Prednost računalniškega sestavljanja pred sestavljanjem fragmentov v peskovniku je tudi možnost hitrega sestavljanja alternativnih postavitev. Pogosto se namreč zgodi, da restavrator ni povsem prepričan, kako najbolje sestaviti določene fragmente. Program so torej razvili tudi zato, ker bi na ta način lahko bistvenost krajšal čas, ki ga strokovnjaki porabijo za sestavljanje fragmentov, saj bi se morali le odločiti za najbolj verjetno postavitev in jo nato preizkusiti v praksi.

Na Slovenskem malo tako bogatih poslikav
V projektu Turška mačka je bilo v digitalni verziji sestavljenih več kot 30 različnih postavitev. Na podlagi vseh digitalnih postavitev so se odločili fizično sestaviti največjega od prizorov, ki je meril 1 x 3 metre. Sestavljajo ga v t. i. peskovniku, napolnjenem s kroglicami ekspandirne gline.

Ko so fragmente začeli sestavljati fizično, se je za muzejsko prezentacijo predvideni motiv s prvotno ocenjenega 1 x 3 metre razširil na več kot 3 x 4 metre. Sestavljeni prizor se je izkazal za edinstven, saj imamo na slovenskem ozemlju redko tako obsežne in bogate poslikave iz tega obdobja, zato si tudi prizadevajo, da bi jo lahko kmalu postavili na ogled.