Kadar ženska in moški v baru skupaj sedeta za mizo ter ženska naroči pivo, moški pa kavo, se prav lahko zgodi, da bo natakar, zatopljen v dnevno rutino, pivo postavil pred moškega. Če sta oba naročila pivo, je prav tako mogoče, da bo ženska dobila manjšo steklenico piva kot moški. Naomi McAuliffe, novinarki Guardiana, se je v devetdesetih letih zgodilo nekaj takšnega. Ob tem je zapisala: "Še nikoli prej nisem pomislila, da je moja ženskost odvisna od velikosti kozarca, iz katerega pijem."

To ni pivo
Belgijski nadrealistični slikar René Magritte je leta 1926 ustvaril sliko The Treachery of Images (Zvijača podobe), na kateri je narisana slavna pipa, pod njo pa zapisal: "To ni pipa." In imel je prav, slika ni pipa, pač pa je podoba pipe, saj pipe na sliki ne moremo kaditi kot lahko pravo pipo. Lahko bi šli še dlje in zapisali, da na sliki ni le podoba, ampak ideja o podobi pipe. Da smo na sliki prepoznali pipo, smo se morali skladno s kulturnimi pomeni najprej naučiti, kaj pipa sploh je. Podobno je s pivom. Pivo ni "le" pivo, alkoholna pijača iz slada, hmelja, vode in kvasa – njegova celostna pojava odraža tudi kulturno normo, da "pivo pijejo predvsem moški". Če naše predstave o pivu te skrite predpostavke ne bi vključevale, s pivom povezanih – zgoraj omenjenih – zagat pri ženskah ne bi bilo.

Skrite pomene družbenih praks, kot je recimo pitje piva, človek dojema predvsem na nezavedni ravni. Čeprav se na videz včasih zdi, da je jezik le sredstvo za sporazumevanje, je v resnici njegov vpliv veliko širši. Diskurzi, ki so sestavljeni iz besed, izjav, pomenov in drugih reprezentacijskih oblik, vsak dan ustvarjajo našo družbeno realnost. Sporočajo nam družbene normative in subtilno usmerjajo naš pogled na svet. Določajo tudi, da moramo žensko in moškega dojemati različno.

Feministična lingvistika
Vprašanje, ali moški in ženske jezik uporabljajo drugače, je predstavljajo osrednjo temo feministične lingvistike pred več kot dvema desetletjema. Nekatere kulture so v želji po razlikovanju med moškim in žensko razvile celo različne jezike za dva spola.

Jezik starodavnih Sumercev iz Mezopotamije je denimo poznal posebno govorico, ki so jo uporabljale le ženske. Sumerke so v posebnih verskih ritualih in mitoloških tekstih uporabljale jezik, imenovan 'eme-sal', ki se je razlikoval od uradnega, glavnega jezika, 'eme-ĝir', ki sta ga govorila oba spola.

Sodobne feministične lingvistke med drugimi raziskujejo načine, kako jezik deluje šovinistično. Ugotavljajo, da je jezik lahko precej patriarhalen, ni pa nujno, da se tega zavedamo, saj ga uporabljamo avtomatsko.

Branislava Vičar s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru razloži nekaj primerov jezikovnega seksizma: "Spolna razlika ali spolna asimetrija v jeziku ali jezikovni seksizem je termin, ki označuje široko množico prvin, denimo generičnost moškega spola (npr. 'Na simpoziju so nastopili referenti iz desetih držav', ko so bile med 'referenti' tudi ali predvsem ženske, ali 'Maja je odšla s prijatelji', v skupini, s katero je Maja odšla, pa se je nahajal en sam moški), ali oblike obojespolnih naslavljanj, ki ohranjajo spolno zaznamovanost (npr. 'Drage kolegice, spoštovani kolegi'), ali pregibanje ženskih priimkov s pridevniškim priponskim obrazilom -ova/-eva (npr. 'Predloge je posredovala dr. Kosova', 'Predavala je Javornikova')."

Pahorjevega smo povprašali
Uporaba svojilne končnice -ova pri sklanjanju priimka je postala opaznejša, ko smo v Sloveniji dobili prvo premierko, Alenko Bratušek. V medijih smo brali: "Bratuškova je povedala /…/, Bratuškovo smo vprašali /…/." Vprašanje, ki odgovarja na zgornja odgovora, se ne glasi "koga smo povprašali", ampak "čigavo smo povprašali". Zakaj bi morala biti Alenka Bratušek "od nekoga", in ne sama svoj človek? Ali morebiti govori v imenu nekoga drugega? Če bi iste standarde pri pregibanju uporabili pri moških priimkih, bi poročanje o nastopu predsednika države zvenelo takole: "Pahorjev je povedal /…/, Pahorjevega smo povprašali /…/."

Nekateri pri tem zastrižejo z ušesi in rečejo, da imamo končnico -ova v ušesih in da se sliši smešno, če rečemo: "Bratušek je povedala /…/." Drugi jim pritrdijo, da je res nenavadno, a hkrati vztrajajo, da to ni zadovoljiv argument, da svojilno končnico -ova uporabljamo še naprej – še posebej ne, če s tem ohranjamo normative o podrejenosti ženskega spola. Menijo, da potihoma nezavednemu in javnosti vendarle sporočamo, da je ženska "lastnina od nekoga", in pritrjujemo srednjeveški tezi o nezmožnosti samostojne ženske.

Moževa žena, v dobrem in slabem
Lastnina je – zanimivo – precej pogosta ideja, ki jo v analizah jezika in spola najdemo v ozadju. Skriva se tudi v gesti, ko ob poroki ženska prevzame možev priimek, svojega pa opusti. Ko jo povprašamo, zakaj, odgovori, da "iz tradicije, iz navade, ker je bolj praktično in ker se tako pač dela".

Drugo perspektivo o prevzemanju priimkov pojasnjuje Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani: "Prav to, da ženska prevzame priimek svojega moža, priča o zelo ponotranjeni moški dominaciji, ki jo imamo za nekaj normalnega, naravnega, zgodovinsko dalj časa trajajočega, o čemer sploh ne razmišljamo in dopustimo, da se to kar prenaša iz generacije v generacijo. Pri prevzemanju moževega priimka se vidi, da se pravzaprav še vedno, čeprav se tega ne zavedamo, ženska označuje kot lastnina."

Stereotipne predstave v Slovarju slovenskega knjižnega jezika
Stereotipne predstave in družbeni konstrukti feminilnosti in maskulinosti se utrjujejo tudi s pomenskimi razlagami in ponazoritvenimi zgledi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, meni Branislava Vičar: "Tako npr. ob geslu čustven -a -o najdemo zgled vesela, čustvena ženska, medtem ko se na moški subjekt nanaša zgled zelo ga je pretreslo, čeprav ni bil čustven človek. Zgleda komplementarno perpetuirata esencialistične predstave o ženski kot subjektu, ki ga v nasprotju z moškim subjektom določa lastnost čustvenosti. Ob geslu razumen -a -o SSKJ mdr. navaja ponazoritveni zgled bil je razumnejši kot njegovi bratje, ne navaja pa enega samega zgleda, ki bi se nanašal na ženski subjekt."

"Ženske se izključenosti ne zavedajo"
"Če profesorica skupino, ki jo sestavljajo študentke in en sam študent ali pa celo same študentke, naslavlja in poimenuje v moškem spolu, se vse študentke čutijo nagovorjene, če pa bi skupino študentk in enega študenta nagovorila v ženskem spolu, je zelo verjetno, da se študent ne bi čutil nagovorjenega oz. bi se celo čutil diskriminiranega. Če se ženske prepoznajo v oblikah, ki označujejo moške, to ne pomeni, da jih te oblike ne izključujejo; pomeni, da se izključenosti ne zavedajo," opozori Branislava Vičar.

Majhna punčka
Če smo pozorni, lahko v medijskih izjavah hitro opazimo tudi, da se za ženske na vodilnih in političnih položajih včasih uporabi zaznamovani izraz "punca", kadar se želi njeno vlogo zmanjšati. Neki spletni komentator je recimo ob izjavi Angele Merkel dejal: "Ja, punca je sigurno obveščena …" Za moške – razen morda za športnike – teh praks ni najti. Predstavljajmo si, da se ob izjavi Baracka Obame odzovemo tako: "Fant pa je obveščen …" Prav tako se za ženske uporabljajo pomanjševalnice imen, npr. Alenčica, Evica, medtem ko za moške redkokdaj rečemo Borutek ali Zoranček.

"Posledice se kažejo v dejanski zapostavljenosti žensk"
Zakaj so jezikovne prakse podrejanja žensk sporne, nam razloži Vičar: "Predvsem se je treba zavedati prominentne vloge, ki jo ima normativnost v diskurzivni formaciji spola, seksualnosti in drugih oblik identitete. Normativna univerzalnost in nezaznamovanost moškega spola nikakor nista zgolj refleks družbene stvarnosti, ampak imata pomembno vlogo pri konstrukciji družbenega spola. S tem, ko se moški spol zastavlja kot nezaznamovan, postane določevalec zaznamovanosti, odklonskosti."
"Arbitrarno določena nezaznamovanost moškega slovničnega spola, ki naj bi reprezentiral tudi ženskega, dejansko pomeni, da ženski spol ostane brez lastne jezikovne reprezentacije. Jezikovno izključenje ima jasne diskriminatorne učinke v načinu dojemanja in družbenega pozicioniranja ženskih subjektov, posledice pa se kažejo v dejanski zapostavljenosti žensk v družbenopolitični sferi," še dodaja.

Branislava Vičar rešitev iz zagat jezikovnega seksizma, ki odražajo temeljno nepravičnost, ne vidi le v prevetritvi jezikovnih pravil, ampak predvsem v radikalnem preizpraševanju družbenih norm: "Feministična lingvistika vidi možnost za kritično ozaveščenost v prelomu s tradicijo, v kritični refleksiji jezikovnih pravil; v preizpraševanju tega, kar se nam od najzgodnejše edukativne ravni predstavlja kot nespremenljivo - jezikovne norme. To, da je moški spol postavljen za univerzalno kategorijo, ni naravno dano, ampak je proizvod moškocentrične družbe in jo hkrati vzpostavlja."

Kost je nastavljena, začnimo glodati
Prizadevanja za enakopravnost spolov so še vedno aktualna, pri tem pa izraz feminizem ostaja beseda, ki še vedno sproža različne odzive. Ob tem se mnogokrat pozablja, da je boj za žensko emancipacijo hkrati tudi boj za moško emancipacijo. Njegova težnja namreč odraža željo po splošni enakovrednosti na vseh družbenih ravneh. Enakopravnost se začne pri jeziku in prinaša koristi za oba spola. Feministična prizadevanja namreč niso nič drugega kot najboljše želje za naše partnerice, hčerke, mame, sestre in prijateljice.