Kemične analize nakazujejo, da je Leonardo da Vinci "Zgodnjo Mono Lizo" začel slikati leta 1503 - deset let pred tisto, ki jo poznamo danes - a jo je pustil nedokončano. (Slika, ki danes visi v Louvru, je takoj po Leonardovi smrti prešla v zbirko francoske kraljeve družine.)
Sliko je leta 1778 kupil britanski plemič, a je v resnici ostala "neodkrita" do leta 1913, ko jo je v neki podeželski hišici našel poznavalec umetnosti Hugh Blaker. Preselil jo je v svoj atelje v Isleworthu na jugozahodu Londona in jo dal restavrirati. Vrsto let je (neuspešno) skušal dokazati, da je slika pristna, prav tako pa nikoli ni izsledil lastnikov hiše. (Je pa res, da so se njegovi izsledki in zapiski že izgubili.) Danes stroka sklepa, da je šlo za rodbino Montacute, ki je nekje do leta 1911 zdrsnila v revščino in začela skrivaj odprodajati svojo lastnino.

Slika prikazuje isto mlado žensko kot njena slavnejša dvojnica, ženo firenškega trgovca Liso del Giacondo, le da pred drugačnim ozadjem. Pozneje je še večkrat zamenjala lastnika, dokler ni leta 2008 prišla v roke mednarodnega konzorcija.

Fundacija Mone Lize je sliko javnosti prvič predstavila leta 2012, potem ko so jo 35 let analizirali in zbirali podatke. Še pomembnejše ugotovitve so na dan prišle naslednje leto, ko so strokovnjaki dokončno potrdili, da gre za delo renesančnega mojstra. "Večina se danes strinja z našimi tezami ali pa vsaj privolijo v to, da imamo močne argumente," je v imenu fundacije izjavil David Feldman.

Slika bo zdaj do 11. februarja naslednjega leta na ogled v Singapurju, v drugi polovici leta pa naj bi prispela tudi do Evrope.

Samo še ena v vrsti kopij?
Kljub samozavestnim trditvam fundacije pa obstajajo strokovnjaki, ki avtentičnost slike postavljajo pod vprašaj. Izvedenec za da Vincijev opus Martin Kemp z univerze v Oxfordu je na primer prepričan, da gre "še za eno od kopij Mone Lize, in to celo nedokončano." "Dejstvo, da sliko razstavljajo v Singapurju ter da si je ne bo izposodil nobeden od pomembnejših muzejev, govori samo zase."

Slika sama po sebi je, tako Kemp, zelo rutinsko narejena. "Leonardove pokrajine vedno prekipevajo od življenja. Tale je amaterska. Amaterska je tudi draperija. Leonardo je vedno znal doseči, da je bilo tudi nekaj tako statičnega, kot je draperija, videti živo, polno gibanja - tukaj pa imamo opravka s statično sliko."