Besedilo iz 19. stoletja, znak za funt (
Besedilo iz 19. stoletja, znak za funt ("hashtag") se pojavlja na koncu vsakega zapisa v levem stolpcu. Sliko povečate s klikom nanjo. Foto: Wikipedia
Prometni znak v angleškem in irskem jeziku na Irskem. V zgornji vrstici tironski "et". Foto: Wikipedia

.

Le da srednjeveški pisci z njim niso označevali konteksta, v katerega sodi določena objava (hashatgi so se pojavili skupaj s potrebo po kategorijah, v katere lahko umestimo objave na družbenih omrežjih, denimo tvite), temveč - težo v funtih.

Kot v svoji knjigi o tem in drugih "čudaških" simbolih Shady Characters: The Secret Life of Punctuation, Symbols & Other Typographical Marks ugotavlja Keith Houston, se zgodba oktotorpa začne nekje v 14. stoletju, ko se pojavi latinska kratica lb za libra pondo oziroma teža v funtih. Kot številne druge okrajšave v tem času je bil "lb" zapisan z dodatkom prečne črtice (tilde). In ko ga je bilo treba v naglici zapisati stokrat in stokrat, je lb s prečko "mutiral" v abstraktni #.

Simbol je seveda natanko isti kot znana "lojtra" na telefonskih tipkovnicah in je tudi istega izvora kot znak, s katerim Britanci še danes označujejo svojo valuto, funt: £.

Na začetku je bil - odstavek
Še starejši je, kot ugotavlja Houston, tipografski znak za odstavek: ¶, ki je predhodnik vse druge punktuacije - grški paragraphos (para graphos, "poleg zapisanega"), je bil preprosta navpična črta na levem robu besedila, ki so jo v antiki uporabljali, da bi označili vsebinski prehod k novi temi. Ob zori prvega tisočletja so nekateri avtorji namesto tega začeli uporabljati grško črko gama ali K (kaput, latinsko "glava"), ki ga je v srednjem veku nadomestil c (capitulum, "majhna glava" oziroma "poglavje"). Tudi ta znak so pisci kmalu začeli "krasiti" z navpično črto, kar je pripeljalo do njene sedanje abstraktne podobe.

& "kariero" začel kot grafit v Pompejih
Prvi znani & - pravzaprav okrajšava latinskega et oziroma "in", se je, tako Houston, pojavil kot "grafit" na nekem zidu v Pompejih v 1. stoletju n. š. Obdržal se je skozi ves srednji vek, in to ob hudi konkurenci t. i. tironskega et, vodoravne in pokončne črte (nekakšne "sedmice" brez prečne črtice), ki ga je vpeljal Cicerov pomočnik Tiro. Današnji zapis za "in" ali "v sodelovanju" se je dokočno uveljavil v renesansi, v 19. stoletju pa so otroke ponekod učili celo, da gre za novo črko abecede. Tironski et še zmeraj uporabljajo ponekod na Irskem za zapise v irski gelščini.