Izraz "ta veseli dan kulture" je iz časov, ki so bili bolj veseli od današnjih. A to še ni razlog, da bi se predali malodušju. Umetnost in kultura sta zagotovo polje duhovne moči, iz katerega moramo prav zdaj črpati navdih za svoje ravnanje, je povedal Miran Zupanič v spletni klepetalnici.
Mirana Zupaniča, filmskega ustvarjalca in predsednika Nacionalnega sveta za kulturo, smo v spletno klepetalnico povabili na "ta veseli dan kulture", ko slovenske kulturne ustanove odprejo svoja vrata in obiskovalce povabijo na številne brezplačne predstave, razstave, koncerte, predavanja, vodenja, delavnice in druge dogodke.
Čeprav je trenutno družbeno stanje skrb vzbujajoče, je, kot pravi, ključen "odziv vseh nas, ki smo zaskrbljeni". Ravno kriza poudarja še toliko večjo pomembnost razmisleka o tem, kako izboljšati stvari za naprej. Kljub nespodbudnim okoliščinam torej ni čas za apatijo in malodušje, ampak za upanje in veselje.
Uničevalska politika duhovnega življenja
Na aktualne ukrepe na področju kulturne politike lahko gledamo v kontekstu politične obravnave visokega šolstva in znanosti. Vsa tri področja uničujejo varčevalni ukrepi, ki se sprejemajo brez dialoga in razmisleka o minimiziranju škodljivih učinkov varčevanja. "Z linearnim krčenjem proračunskih sredstev v kulturi, visokem šolstvu in raziskovanju se ustvarja stanje izrednih razmer, strahu, preživetvenega krča in občutka brezperspektivnosti." Umetnost, kultura in celotna družba so tako na veliki preizkušnji.
Potrebna sta organiziranje struktur civilne družbe in politični dialog
Najbolj so ogroženi samostojni ustvarjalci - samozaposleni v kulturi, ki imajo zaradi krčenja programskih sredstev in omejevanja avtorskih pogodb manjše možnosti za delo in primeren začetek. Tudi ob zmanjševanju finančnih sredstev javnim zavodom bodo negativne posledice najprej občutili prav samozaposleni, saj bodo javni zavodi večinoma krčili stroške prav pri zunanjih sodelavcih. Samozaposlene v kulturi je letos doletelo veliko negativnih ukrepov, in čeprav so bile tudi na nedavni okrogli mizi v organizaciji Asociacije, društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, izražene težave ob vključevanju heterogene skupine v močno in solidarnostno sindikalno organizacijo, vsi prepoznavajo takšno možnost kot edino rešitev. Podobno tudi Zupanič; potrebno je organiziranje struktur civilne družbe, ki bi lahko ustvarile pogoje za politično kulturo dialoga, uravnoteževanje interesov različnih družbenih skupin s splošnim družbenim interesom in odgovorno upravljanje države kot javnega servisa vseh državljanov.
NSK predstavlja številne segmente umetnosti
Dialog pa je sicer problematična postavka na našem političnem podiju. Naša politična kultura je zelo slaba, politični akterji pa po večini niso zmožni vsebinskega dialoga. Zupanič kot predsednik Nacionalnega sveta za kulturo, ki svetuje parlamentu, vladi in ministrstvom pri odločitvah o umetnosti in kulturi ter ključna vprašanja posameznih segmentov kulture prenaša v politično sfero, tako priznava, da je dejanski vpliv NSK-ja na politični ravni minimalen. Kljub temu pa gre za pomembno telo demokratične družbe, ki "reprezentira številne segmente umetnosti in kulture ter odpira in spodbuja dialog med njimi in širšo javnostjo". Tudi umetniki in stroke so pogosto pri stališčih in interesih na nasprotnih bregovih, vsaj minimalno poenotenje in dejavna drža pa bi bila nujna potrebna za enoten in odločen odziv na trenutne politične intervencije, da te ne bi vodile v škodljive, uničujoče rezultate.
Na udaru tudi obe agenciji
Na udaru sta tudi področji knjige in filma, saj je zakon za uravnoteženje javnih financ obema odvzel denar za materialne stroške, kot izjemo pa dopušča proračunsko financiranje največ treh zaposlenih v Javni agenciji za knjigo in na Slovenskem filmskem centru, kar posledično paralizira delovanje obeh področij. Če sledimo takšni logiki, bo na javnih fakultetah kmalu zaposlenih le na primer sedem profesoric in profesorjev, drugi stroški izvajanja javne službe pa bo ostalo na plečih fakultete.
Duhovni kapital, ki ima moč tudi v kriznih časih
Umetnost in kultura sta v prvi vrsti generatorja duhovnega kapitala. In čeprav sta umetnost in celotna družba v zdajšnjih okoliščinah na veliki preizkušnji, ima umetnost tudi v kriznih časih moč, da s posamezniki vzpostavi dialog, interakcijo, da senzibilizira ljudi za dojemanje kompleksnosti določenega zgodovinskega trenutka. In čeprav kriza morebiti res "prinaša navdih, bistri misel in krepi odločnost", hkrati krči "materialne možnosti, da bi umetnik vse to artikuliral". Ekonomska cenzura zlahka stopa na mesto politične, ki se zakrinka v opravičilo "Nimamo denarja!", namesto da bi politik rekel: "Nočemo kritičnih sporočil, ki prihajajo iz kulturne sfere."
Zato sta kultura dialoga in odločen odziv pomembna. Zato je tudi opozarjanje na dan kulture smiselno, "saj živimo v časih, ko mediji vsak las, ki pade z glave politikov, spremljajo kot veleusoden dogodek", vedno pa je koristno iz medijskega prostora nekaj "pozornosti usmeriti tudi na druge ravni življenja in razrahljati medijsko dominacijo politične sfere".
N. Ar.