Tako, kot sta si različni osebnosti dveh velikih španskih imen 20. stoletja - Pabla Picassa in Antonija Clavéja - tako sta drugačni obe postavitvi. Clavéjev opus predstavljajo v Jakopičevi galeriji, kjer bo po uradnem odprtju za javnost od petka na ogled potek celotne umetnikove poti - od kinoplakatov in scenografij za Čikaško opero, prek figuralike in raziskovanja materialov do abstrakcije.
V Mestnem muzeju pa se bodo od 22. januarja osredotočali le na en segment Picassovega ustvarjanja. Na ogled bo namreč prek 90 grafičnih listov, torej 'intimnejših del', kot jih je zaradi manjšega formata poimenovala vodja projekta Marija Skočir.
Življenjski poti dveh značajsko in likovno različnih si sonarodnjakov sta se prekrižali v Parizu med drugo svetovno vojno. Umetnika sta skupaj preživela 26. avgust leta 1944, dan osvoboditve Pariza, in bo besedah Skočirjeve je Clavé tudi sam poudaril, da je prav ta dan zanj spremenil neko umetniško ustvarjanje. Clavé je Picassa izjemno cenil, a tudi Picasso je imel Clavéja za svojega prijatelja. Družila sta se v istem miljeju, istem umetniškem okolju, ki je bilo v tistem času precej nemirno. Pa vendar, širokopotezni Picasso, ekstravagantnež, kakršen je bil, je bil precej drugačen od Clavéja, ki nikoli niti ni želel biti nek akademski umetnik, niti ni želel biti teoretik. "Pravzaprav je sam poudaril, da dela predvsem po instinktu in to je tisto, kar njemu pomeni največ," nam je še pojasnila Marija Skočir.
Eden največjih pionirjev španskega modernizma
Za predstavitev Picassovega dela, ki ga bo v Mestnem muzeju povezoval naslov Bikoborbe. Mit. Eros., bo torej še čas, zato posvetimo tokrat več besed širši javnosti verjetno manj znanemu umetniku, ki ga je kustos razstave in direktor Inštituta za sodobno umetnost v Valencii José Francesco Yvars umestil med najznamenitejše pionirje španskega modernizma z daljnosežnim mednarodnim vplivom. Kustos, ki je ob tej priložnosti tudi obiskal Ljubljano (v petek ob 18.00 bo v Mestnem muzeju imenitna priložnost prisluhniti njegovim besedam na predavanju), slovensko prestolnico že pozna, saj se je v njej prvič ustavil leta 1959. Takrat smo se v Sloveniji prvič lahko srečali z Clavéjevimi formami (šlo je za razstavo umetnikovih litografij). 'Forme' na tem mestu niso izbrane zgolj metaforično za oznako celotne Clavéjeve umetnosti, ampak so bile oblike ena tistih likovnih težav, ki so najbolj zaposlovale umetnikove poteze in misli. "Moralnost umetnosti je njena oblika," je nekoč dejal nemški pesnik Gottfired Benn in Yvars meni, da je Clavé to trditev upodobil v vseh svojih delih.
Španec v Franciji in 'Francoz' v Španiji
Leta 1913 rojeni Antoni Clavé je umetniško znanje dobil v rojstnem kraju, Barceloni, edinstvenem likovnem križišču. Njegova prva ustvarjalna leta zaznamuje risanje za časopise in nato izdelava kinoplakatov, ki po Yvarsovih besedah pričajo o veščem likovnem sinkretizmu, navdihnjenem z viri raznih avantgardnih smeri. Tako kot številni drugi umetniki se je tudi Clavé ob izbruhu španske državljanske vojne umaknil v Francijo, kjer se je spoznal z litografijo in umetnostjo gravure. V Parizu je postal pomemben ilustrator (med drugim je ilustriral Meriméejevo Carmen in Pukšinovo Pikovo kraljico). Ko se je leta 1944 spoprijateljil s Picassom, se je posvetil klasičnim žanrom, kot so tihožitja, krajina in portret, ta pot pa ga je počasi pripeljala do abstrakcije.
Od scenografije do abstrakcije kolaža
Clavé je bil mož, ki mu je bil namesto izpostavljanja na odprtjih razstav ljubši umik v delavnico, ki je bila zanj, kot piše Skočirjeva, edini sveti prostor ustvarjanja. Umetnik je dolga leta doživljal v ustvarjalni osamljenosti, saj je bil za francosko okolje preveč španski, v domovini pa ravno obratno. Do leta 1954 je Clavé že postal veliko ime francoske upodabljajoče umetnosti. Mednarodni uspeh so doživele tudi njegove scenografije za Opero v Chicagu (med drugim je ustvaril scensko postavitev za dramo svojega rojaka, Lorcovo Hišo Bernarde Albe). Zatem se je posvetil izključno slikanju in se izkazal kot mojster figuralike, ki jo zaznamuje plastičnost in arhaični videz. Na razstavi v Jakopičevi galeriji spoznamo tudi umetnikovo recikliranje plastičnih materialov. Bil je strokovnjak za teksture, pigmente in njihove vizualne izpeljave v odvisnosti od svetlobe. S tem pa je po Yvarsovih besedah ustvaril eterično atmosfero, vselej v formalnem nasprotju z likovnimi ritmi. Omeniti je treba Clavéjeve kolaže, s katerimi se umetnik odpre informelu in ravno to obdobje velja danes za umetnikovo najpomembnejše.
Jakopičeva galerija izvrsten ambient za novo odkrivanje Clavéja
Yvars je osebno poznal tako Clavéja kot Picassa, imel pa je priložnost spoznati še nekatera druga velika imena umetnosti 20. stoletja. Med njimi tudi slovenskega umetnika Zorana Mušiča, in sicer ob predstavitvi njegovih del v Valencii. Sicer pa je kustos ob ljubljanski postavitvi poudaril, da je bil ambient Jakopičeve galerije pri pripravi razstave pravi izziv, saj tudi Clavé razstavnega prostora ni dojemal le kot bele kocke, ki smo je vajeni v običajnih galerijskih prostorih. Prostor je zato pomemben element za dojemanje Clavéjevih del, meni.

Pod naslovom Anton Clavé: Svet umetnosti. Dela 1934–2002 je na ogled 45 del, izbranih iz zasebnih zbirk. Po zaprtju razstave 28. februarja bo svojo pot nadaljevala še v bratislavski Danubiani in po drugih evropskih mestih.
Bogat spremljevalni program
Razstavi bo spremljal tudi bogat spremljevalni program, iz katerega je Skočirjeva izpostavila predavanja, najmlajšim obiskovalcem namenjen program in projekcije filmov o Picassu. Naj omenimo še, da je Clavéjeva razstava do odprtja predstavitve Picassovega grafičnega ustvarjanja na ogled brezplačno, potem pa bo cena ene razstave omogočala ogled obeh.