Ervin Hladnik - Milharčič odkriva zgodbe Orienta, tke jih kot umetelno preprogo, v kroženju okrog resnice, ki se mu kot zahodnjaku vselej znova izmika. Foto: Študentska založba
Ervin Hladnik - Milharčič odkriva zgodbe Orienta, tke jih kot umetelno preprogo, v kroženju okrog resnice, ki se mu kot zahodnjaku vselej znova izmika. Foto: Študentska založba
Andrej E. Skubic: Lahko
Pripoved Andreja E. Skubica se poigrava z elementi srhljivke o nevarnostih blizu nas, vse skupaj pa opazuje in komentira anonimna medijska srenja. Foto: Študentska založba

Po besedah urednika zbirke Beletrina, v kateri sta izšli deli, Mitja Čanderja je Pot na Orient knjiga številnih zgodb, neke vrste preproga, je živa literarna analiza Orienta. V delu je nekdanji dopisnik Dela z Bližnjega vzhoda in iz ZDA, trenutno pa sodelavec Dnevnika, podal "živo literarno analizo Vzhoda".
Knjiga predstavlja po Čanderjevem mnenju določene mejnike v slovenskem literarnem žurnalizmu. Za Ervina Hladnika Milharčiča je namreč po Čanderjevem mnenju značilen izredno sočen jezik, izjemen občutek za slikanje atmosfere, zgodbe ljudi.

Avtorja so h končanju dela spodbujali deset let, o knjigi pa pravi, da se jo bere kot žurnalizem: ljudje so resnični, prav tako kraji. Napisal jo je v poigravanju med tem, "kar si misliš, in tem, kar je", torej med avtentičnim Orientom in sanjami oziroma stereotipnimi pogledi Zahodnjaka na te dežele. Ugotavlja predvsem, da nismo tako daleč, ampak da so naše kulture intimno povezane. Delo je ilustrirala Semira Kentrić.

Med resničnostnim šovom in srhljivko
Andrej E. Skubic je romaneskni diptih Lahko s 'prosto priredbo' resničnih dogodkov razpel med resničnostni šov in srhljivko. Gre za zgodbi dveh različnih žensk, ki sta značajsko povezani z Agato Schwarzkobler. Po opažanjih pisca spremne besede Mateja Bogataja govori roman na eni strani o nečem "skrivnostno ženskem", nekem ženskem iracionalizmu, ki je v prvem primeru agresiven, v drugem čudežno privlačen, po drugi strani pa so v njem vseprisotni mediji. Roman deluje, kot da bi ga sproti komentirali uporabniki spletnih forumov.

Sam avtor je upal, da bi bila ta knjiga razumljena drugače od stereotipne oznake njegove poetike, češ da gre za urbano prozo v slengu. Zaradi tega si je načrtno prizadeval, da se večinski del ne dogaja v mestu, da ni napisana v slengu in da glavni junak preklinja samo v izjemnih primerih.

Ideja za roman je nastala na podlagi dveh resničnih zgodb, o katerih so mediji poročali leta 2006, in sicer znane zgodbe o 12-letnici, ki je s pomočjo 21-letnega fanta ubila starše in bratca, ter zgodbe o družini iz Ambrusa, ki so jo pregnali z lastne zemlje zaradi kriminalnosti njenih članov. Pri tem sta ga zanimala predvsem medijska reakcija na dogodek in odzivi na spletnih forumih, zgodbi pa sta se na določenem mestu ujeli z mitom o Agati Schwarzkobler - mitom o prvinski sili, ki ruši vse tabuje.