Enciklopedična palača je naslov tokratnega bienala, ki se od prejšnjih razlikuje predvsem po tem, da je pravzaprav zelo neteoretičen. Na njem razstavljena dela približno 150 umetnikov, ob njih pa tudi pisateljev, ekscentrikov, mislecev, spiritualnih oseb so namreč zelo konkretna; gre za preproste zgodbe o našem svetu; tudi o tistih njegovih plateh, ki jih ne moremo zaznati in preveriti z instrumenti.
Zaledje svoje razstave je direktor in torej glavni kustos 55. Beneškega bienala Massimiliano Gioni pojasnil takole: "Z izrazom Enciklopedična palača je Marino Auriti poimenoval imaginarni muzej, o katerem je sanjal dolga leta. Marino Auriti je bil avtomehanik, ki se je izselil v Pennsylvanio. V svojem prostem času je razvijal idejo muzeja, v katerem bi zbrali vse znanje tega sveta. Rekel je, da bi v tem muzeju našli vse znanje, od izuma kolesa do satelita. Stavba naj bi bila visoka 700 metrov, imela bi 136 nadstropij in obsegala bi 16 zazidalnih blokov v Washingtonu. Ideje ni nikoli realiziral, vendar pa je vanjo tako zelo verjel, da jo je patentiral pri ameriškem patentnem uradu."
Okultno, bizarno ... tudi lepo
Glavna razstava, na kateri najdemo celo tako ekscentrične zadeve, kot so ilustracije kart tot tarot, skupni projekt slikarke Fride Harris in okultista Aleisterja Crowleyja, pa piktograme duhovnih doživetij sekte 'Shakerjev' ali tresočih se kvekerjev, pa tudi dela avtistov in klinično diagnosticiranih shizofrenikov, kakršen je bil zaradi svoje dobrodelnosti kot Kralj žemljic iz berlinskega Schöneberga znan Friedrich Schröder Sonnenstern, seveda ni vse, kar ponuja letošnji bienale. Drugi del so nacionalni paviljoni, ki jih je letos spet več kot kadar koli poprej. Kar 88 jih je. In z veseljem lahko omenimo, da je bil prav slovenski paviljon oziroma projekt Jasmine Cibic in kustosa Tevža Logarja z naslovom Za naše gospodarstvo in kulturo že večkrat imenovan med najboljše paviljone tega bienala. Tukaj ne bomo razlagali, zakaj, kajti to bo hitro jasno vsem, ki si bodo ogledali Platformo.
Lovci na umetnine
S Platformo pa se večer, zaznamovan z vizualno umetnostjo, še ne bo končal. Sledil bo namreč film Lovci na umetnine britanskega režiserja Duncana Warda. Žgečkljiv in črnohumoren film o ne prav glamuroznem ozadju art biznisa je postavljen v London. Uspešen in vpliven trgovec z umetninami Art izve, da ima zasebni zbiralec v svojem natrpanem stanovanju neprecenljivo Mondrianovo sliko. Takoj angažira vse svoje sile, da bi se dokopal do slike. Medtem njegova asistentka zaupno informacijo posreduje svojemu ljubimcu, bogatem zbiralcu Bobu, ki je ravno pred odprtjem nove galerije. Igra podtikanj, nizkih udarcev, manipulacij in laži, nevredna katerega koli posla, kaj šele tako 'častitljivega', se lahko začne … Vmes nam film razkriva še kalejdoskop umetnikov, ki si na vse, ampak res vse!, mogoče načine prizadevajo pritegniti pozornost vplivnih galeristov in trgovcev z umetniškim blagom.