'V mojstrovini Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica Karpa Godine vedno znova odkrivam najlepšo podobo v zgodovini slovenske kinematografije. Kaj podobo, prapodobo! Lumièrovski dvobarvni prizor z odraslimi ljudmi, ki prvič zakoračijo v morje in se ga razveselijo kot mali otroci. Samo mojstri lahko tako preprosto in elegantno podajo občutke svobode, iluzije in hrepenenja po boljšem svetu,' piše Janez Lapajne. Foto: Slovenski filmski arhiv
'V mojstrovini Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica Karpa Godine vedno znova odkrivam najlepšo podobo v zgodovini slovenske kinematografije. Kaj podobo, prapodobo! Lumièrovski dvobarvni prizor z odraslimi ljudmi, ki prvič zakoračijo v morje in se ga razveselijo kot mali otroci. Samo mojstri lahko tako preprosto in elegantno podajo občutke svobode, iluzije in hrepenenja po boljšem svetu,' piše Janez Lapajne. Foto: Slovenski filmski arhiv
V Cukrarni (1972) režiserja Jožeta Pogačnika gledalca presunejo 'obrazi kot pokrajine in značaji kot usedline življenja'. Foto: Slovenski filmski arhiv

Tako piše režiser Janez Lapajne (Šelestenje, Kratki stiki, Osebna prtljaga ...) v oktobrskem Kinotečniku, natančneje v napovedniku filmskega večera Slovenskega filmskega arhiva, ki je posvečen častitljivi obletnici prve filmske projekcije na slovenskih tleh: zgodila se je davnega 24. oktobra 1896. "Potujoča atrakcija je potovala po trasi južne železnice nekdanjega cesarstva. In ker je bil Dunaj na začetku te železne ceste, so se tri danes največja slovenska mesta pri prvem stiku z gibljivimi podobami razvrstila takole: na omenjeni dan Maribor, 3. novembra Celje in 16. novembran Ljubljana," piše Lapajne.

Podrobnejši program večera najdete tukaj.
V misli na mariborski dogodek je režiser sprejel vabilo Lojza Tršana, da izbere filme za projekciji tokratnega večera Slovenskega filmskega arhiva. Za prvo je Lapajne izbral kratke dokumentarce. Odločil se je, da v spored uvrsti tista dela, pri katerih sta mu ostali v spominu avtorska ozaveščenost in režijska duhovitost.

"Iznajdljivost bogu za hrbtom v Sajkovem Plamenu v dvonožcu, obrazi kot pokrajine in značaji kot usedline življenja v Pogačnikovi Cukrarni, tema in téma v Lužnikovem filmu V temi, vmesni svet v našem svetu v Štaderjevem V tranzitu, mentalno stanje današnje
Slovenije, ki ga je že pred desetletjem razgalil Mlakerjev MyWay, občutek za človeka v Skubičevem filmu Ko bom jaz umrl, bo en majhen pogreb, so med razlogi za moj izbor," pojasnjuje.

Dodaja, da je tudi pri obeh igranih filmih v istem večeru podobno: "Blažičev Konjiček je zame, odkar sem ga videl prvič, najčudovitejše delo ljubljanske filmske šole," zapiše, v mojstrovini Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica Karpa Godine pa "vedno znova odkriva najlepšo podobo v zgodovini slovenske kinematografije".

"Svetleči lističi v cvetu bele krizanteme"
Svoj zapis Janez Lapajne končuje z besedami: "Kinematografija na Slovenskem tudi po stopetnajstih letih nima domovinske pravice. Naduta, hohštaplerska, vase zagledana in nerazgledana oblast nas še vedno sili, da s prstom v prsti sklonjeni krožimo na mestu. In umetnost je pri nas še vedno v senci sejemskih atrakcij – film je v teh krajih redko naletel na cvetočo pomlad. Zato vas sredi jeseni, na večer, ko bomo obhajali prvo filmsko projekcijo na naših tleh, vabim v kinotečni hram na ogled nekaterih svetlečih lističev v cvetu bele krizanteme slovenske kinematografije, ki jih skrbno hranijo v Arhivu Republike Slovenije – Slovenskem filmskem arhivu."