Samo Rugelj je publicist in urednik revij Premiera in Bukla ter direktor podjetja UMco, eno sezono je bil tudi direktor Festivala slovenskega filma. Povprašali smo ga, kaj meni o liku avstrijskega modnega reporterja Brüna, ki ga v prihajajočem filmu igra Sacha Baron Cohen, zakaj sta bila tako zelo uspešna njegova prejšnja dva lika, rapper Ali G in kazahstanski novinar Borat, ter kakšno filmsko obliko je odprl.

Ali lahko pojasnite, kateri je tisti element, ki dela like Baron Cohena tako zanimive?
To, da igra na provokacijo, ki je na meji dostojnosti ali pa tudi čez njo. Na svoji premieri leta 2006 je bil Borat neko presenečenje, saj je šel čez meje politične korektnosti, še posebej pri poudarjanju moralne dvoličnosti Američanov.

Film je bil velikanski komercialen uspeh, pri čemer ne smemo pozabiti, da se je uspeh na razne načine napovedoval že pol leta pred premiero. Ali mu bo uspelo tudi tokrat, pa je drugo vprašanje. Vse namreč temelji na predpostavkah iz Borata, pri čemer sedaj cilja bolj globalno.

Film tokrat ni bl posnet le v ZDA, temveč tudi drugod po svetu. Kakšen menite, da bo odziv v Sloveniji?
Slovensko občinstvo se na odštekane in provokativne komedije vedno dobro odziva in nedvomno bo poletna uspešnica z okoli 60 do 70 tisoč gledalci. Ali bo dosegel Boratov uspeh z več kot 100 tisoč gledalci v kinodvoranah, pa si ne upam napovedati.

Ali lahko Cohenovi liki pripomorejo k reševanju družbenih predsodkov?
Če ostanemo kar v Sloveniji: čeprav je Borata videlo več kot 100 tisoč ljudi, je to le pet odstotkov prebivalstva, pa še večina teh jih gre v kino zaradi smeha in ne zaradi nekega globljega razmisleka. Večina namreč gleda takšen film kot komedijo in ne nekaj več.

O Boratu se je nato še veliko govorilo še mesec ali dva, potem pa je šlo mimo. Seveda lahko nato potekajo filozofske in akademske razprave na temo, a to v sedanjem času ne more kar tako spremeniti mišljenja množice. Filmi nimajo več take moči.

Tokrat je še posebej zanimivo, ker si je izbral lik, ki izhaja iz sosednje Avstrije ...
Izbira Avstrije je zelo zanimiva, saj igra gejevskega modnega reporterja, ki prihaja iz države, ki velja za zelo zaprto. Za državo, kjer je zelo odmevalo razkritje, kaj se je dogajalo v kleti Josefa Fritzla, avstrijska pisateljica Elfriede Jelinek, tudi avtorica Učiteljice klavirja, pa je dobila Nobelovo nagrado za književnost ravno za popisovanje primerov družbene disfunkcionalnosti, po kateri slovi Avstrija.

Vsekakor igra na neki paradoks, vprašanje pa je, ali mu bo to uspelo prodati tudi v ZDA. Prav tako pa se mu je gejevska skupnost postavila po robu, češ da uporablja nemogoč negativen stereotip za geja.

Že spet smo priča mešanju različnih žanrov, saj je filmska forma zmešana z dokumentarno, igrani prizori pa z dokumentarnimi, ki so bliže skriti kameri. Kako bi lahko označili to prepletanje?
Gre za lažni dokumentarec, mokumentarec oziroma psevdodokumentarec, kjer se mešajo resnični posnetki s fikcijsko zgodbo. Za podoben princip je šlo tudi pri seriji in filmu Jackass, seveda pa gre tukaj za nekaj drugega.

Baron Cohen je s svojim inovativnim pristopom kapitaliziral na ponovni popularnosti dokumentarca, ki jo je zanetil Michael Moore, kar je odmevalo tudi pri nas. Spomnimo se namreč filma Gola resnica Vojka Anzeljca, kjer so v podobnem slogu snemali kandidaturo Arturja Šterna za predsednika države in vse dogajanje okoli tega, dodali izseke iz skritih kamer itn.

Sicer pa je bilo pri Boratu tudi veliko protestov ljudi, ki niso vedeli, da nastopajo v filmu. A ustvarjalci so se pravno zaščitli, saj so dali vsem nastopajočim v podpis neko izjavo, kjer je bilo v drobnem tisku zapisano tudi soglasje k nastopanju v filmu.

Kaj lahko pričakujemo od Cohena v prihodnosti?
Ko takšni ljudje izpojejo svoje like, so nato še vedno solidni igralci v tradicionalnih igranih filmih, in to pričakujem tudi od njega.

Blaž Kosovel