Portret slovenske pisateljice, publicistke, urednice in borke za ženske pravice Zofke Kveder, ki jo upodablja Saša Mihelčič, je nastal v uredništvu dokumentarnih oddaj TV Slovenija. Igrano-dokumentarni film je režirala Alma Lapajne, scenarij je napisala Cvetka Bevc, direktor fotografije in snemalec pa je bil Jure Nemec.

"V gimnaziji sem prebrala njeno zbirko kratkih zgodb Misterij žene. Presunila me je avtoričina zavezanost resnici. Kako natančno in poglobljeno, a brez kaplje patetike, je opisala položaj ženske na Slovenskem s konca 19. stoletja. Zofka Kveder je takrat zame postala Ivan Cankar v ženski podobi. Do danes se moj pogled nanjo ni spremenil," opisuje režiserka Alma Lapajne, ki je pred tem posnela še dva filma o ženskah, ki sta kot Zofka Kveder "svoja prepričanja in svojo pot plačali z visoko ceno." V filmu Ivan in Karla je v središče postavila kiparko Karlo Bulovec, v filmu Iskalca pa slikarko Heleno Kottler Vurnik.

Zofka Kveder (1878–1926) je bila stara 21 let, ko je izšel Misterij žene, po mnenju režiserke "po naboju neverjetno delo v slovenski literaturi". Pod delo se je podpisala kot prva pisateljica z imenom in priimkom in konec 19. stoletja izdala knjigo v samozaložbi: "To je bil prelom stoletja. Že v tem se izraža njena delavnost, potem ko predvidi, da založnika ne bo dobila, saj je bila to domena moških."

Sorodna novica Zofka Kveder kot dramatičarka in publicistka, ki je napisala številne članke in feljtone o Slovencih

Pisateljica je pozneje tudi svoj prvi roman z naslovom Njeno življenje izdala v samozaložbi, in sicer leta 1914. Napisala je tudi roman Hanka, ki je napisan v hrvaščini (v slovenščini izšla 1938), in zbirke črtic Odsevi (1902), Iz naših krajev (1905) in Iskre (1905). Po njeni smrti je bilo izdanih več zbirk objavljenih in še neobjavljenih črtic: Vladka in Mitka (1927), Vladka, Mitka in Mirica (1928), Veliki in mali ljudje, roman Nada in Moje deklice (1996). Svoje prispevke je sicer objavljala v vseh vidnejših tiskanih medijih tistega časa, med drugim v Slovenki, tržaški Edinosti in Slovenskem narodu.

Kot opisuje režiserka, sta bila s Cankarjem dobra prijatelja, bila pa sta tudi "specifika v slovenski literaturi. Ker so jima bile stvari jasne in pika. Nobenih bližnjic. Videla sta stvari ter jih skozi pero in avtorefleksije izjemno dobro predstavila."

V času življenja deležna vrste napadov
Film po besedah ustvarjalcev prikazuje njeno bitko, skozi katero se razvije v polnokrvno žensko in ustvarjalko. Bila je ena izmed literarnih ustvarjalk, ki je bila v času svojega življenja deležna vrste napadov in pozneje tudi pogosto omalovaževanja svojega dela. "A bila je pogumna in odločna, kar izvira iz njenega otroštva. V odsotnosti staršev se je vzgojila sama, v gozdovih v Loškem Potoku. Sama si je postavila pravila, določila stvari, ki so ji pomembne. Ne v idealističnem smislu, temveč v smislu tega, da je bila sinhronizirana sama s sabo, pustila si je biti, kar je bila."

V filmu jo upodablja igralka Saša Mihelčič, ki zavzame dvojno vlogo – kot ženska in kot moški med sabo prepleta pisateljičina razmišljanja, odločilne izseke iz njenega življenja, med drugim v Trstu, Ljubljani in Zagrebu, kjer je živela dve desetletji.

Sorodna novica Alma Lapajne: Ljudje, ki nosijo resnico, so v okoljih, v katerih živijo, vedno moteči

"Prek podobe vidim, kaj telo nosi skozi čas"
"Ko si vabljen, da portretiraš zgodovinski lik, pridejo s tem odgovornost, spoštovanje, veselje. Zame je bila to oseba, polna kontrastov –- od nežnosti in subtilnosti ter podrobnega opazovanja, do moči in energije, ki ju lahko vidimo skozi njene odločitve," pravi igralka, ki je pisateljico spoznavala skozi literaturo, pričevanja potomcev in tudi fotografije. "Prek podobe vidim, kaj telo nosi skozi čas," poudarja.

Alma Lapajne je vedela, da želi za vlogo Zofke Kveder ravno Sašo Mihelčič, potem ko jo je navdušila v več gledaliških vlogah, predvsem v predstavi Življenje drugih v režiji Jana Krmelja v SNG-ju Drama. "Dramski igralec stopi v lik in ga živi, vedno razmišljam o energiji, in vedno želim delati tistimi, ki so delavci z veliko začetnico. Delali sva tri mesece, ob čemer je imela seveda tudi angažma v gledališču," se spominja režiserka.

Ta daljši proces je bil pomemben za igralko, ki pravi, da je dobro, "da lahko gradivo premelješ, nosiš s seboj in da lahko ideje dozorijo. Res je bilo poglobljeno delo. Ob snemanju sem nato le odprla rezervoar, ki se je nalagal te mesece."

V zadnjem obdobju so se zvrstile znanstvene obravnave, monografske publikacije in izdaja njenih zbranih del, ki pisateljici prinašajo zasluženo vrednost in odmevnost. V filmu so predstavljeni odlomki iz njenih del, ki jih osvetljujejo tri raziskovalke njenega življenja in dela, Katja Mihurko Poniž, Alenka Jensterle - Doležal in Silvija Borovnik. Slednja razmišlja o tem, zakaj je zaničevalno, da jo pogosto opisujejo z zvezo "naša Zofka".

Kot poudarja režiserka, je Cvetka Bevc, scenaristka in tudi sama pisateljica, pri filmu opravila veliko delo, tudi s tem, ko je želela k sodelovanju povabiti potomke Zofke Kveder. Na Hrvaškem še vedno živijo in ustvarjajo njene potomke: pravnukinja Sanja Pilić, vnukinja, koreografinja Tihana Škrinjarić, ter prapravnukinja, fotografinja in režiserka Vladimira Spindler. V filmu spregovori Tihana Škrinjarić, ki je kot njena babica iskala v svojem delu svobodo ter delovala po vsej Evropi in se tudi kot njena babica trikrat poročila in ločila.

Sorodna novica Zakaj Zofka Kveder ni priljubljena na Hrvaškem?

Cvetka Bevc je film tudi na svojevrsten način povezala z delavnicami s področja knjige in razvoja pismenosti ranljivih skupin, ki jih je mentorirala v okviru Festivala Borštnikovo srečanje. Udeleženci na literarnih delavnicah namreč nastopijo v filmu. Potem ko so prebrali dela Zofke Kveder, so njihovo sporočilnost aktualizirali pred kamero. "Prek tega nismo le potegnili aktualizacije, oni so zame tudi postali liki Zofke Kveder. Snemali smo brez priprav, po principu prima vista, da bi z vsemi zadregami in nepričakovanimi obrati ohranili svežino," opisuje režiserka.

Odgovorni urednik kulturnih in umetniških programov TV Slovenija Andraž Pöschl je po predpremieri v ljubljanskem Kinodvoru dejal, da je film "vsebinsko zelo močen in s simboli napolnjen projekt". Prepričan je, da bo zgodba postala eden temeljnih kamnov novodobne produkcije, ki je usmerjena tudi v preplet palimpsestov časa.

"Da se ženske lahko izobražujemo, da smo finančno neodvisne, da krojimo lastna življenja, da govorimo na glas in soodločamo. Vse to je nekje pri Zofki Kveder. In zato sem ji hvaležna. Zofka Kveder ni obračala pogleda stran, tudi ko je resnica močno bolela," pravi Alma Lapajne.

"Bila je res neverjetna. Med drugim je s pisateljevanjem in urednikovanjem v štirih letih odplačala hipoteko za hišo v starem delu Zagreba, medtem ko je bil njen mož na fronti. A se je ravno zato tudi večkrat izgarala, izčrpala, izgorela."

Za režiserko ostaja kot posebno zanimivo obdobje ustvarjanja Zofke Kveder čas, ki ga je preživela v Pragi v začetku 20. stoletja v srcu slovanskega feminizma. "To ni povezano s feminizmom po drugi svetovni vojni, ki je prišel iz ZDA, ko so dekleta mislila, da je treba samo obleči babičino obleko iz podstrešja in na os rezila pripeti moškega, ki jih je zapustil, ali pa izražati bolečino skozi nerealizirano ljubezen."

"Feminizem se je začel v Aleksandriji, močan je bil v renesansi s Katarino Siensko, ki je podprla Michelangela. To so bile strašne ženske, in bile so zelo redke. Mednje prištevam tudi, denimo, Marino Cvetajevo, eno največjih avantgardnih pesnic." V slovenskem prostoru kot takšne omenja poleg Zofke Kveder na primer še Lili Novy, Almo Karlin, Ivano Kobilco. "Če potegnem črto, so se jih vseh moški ustrašili. Veljale so za močne ženske, vse so bile alfa v smislu moči, organiziranosti, delavnosti. V notranjosti pa so bile krhke, želele so ljubezen – da bi jih kdo pokril in stisnil k sebi."