Ken Watanabe in Clint Eastwood sta predstavila filmsko zgodbo, ki bi jo morali že davno posneti Japonci. A se dela zaradi neprijetnih zgodovinskih spominov kar niso mogli lotiti. Foto: Reuters
Ken Watanabe in Clint Eastwood sta predstavila filmsko zgodbo, ki bi jo morali že davno posneti Japonci. A se dela zaradi neprijetnih zgodovinskih spominov kar niso mogli lotiti. Foto: Reuters

Kot članu japonske filmske industrije mi je kar malo nerodno, da se nismo bitki za Iwo Jimo posvetili mi in nismo že prej posneli filma na to temo.

Ken Watanabe
Clint Eastwood: Flags of our Fathers
Clint Eastwood je dogodke na otoku Iwo Jima letos obdelal kar dvakrat. Posnel je namreč kar dva filma na to temo. Njuna naslova sta Letters from Iwo jima in Flags of our Fathers.

Film, ki bi se lahko po napovedih nekaterih filmskih kritikov vmešal tudi v boj za oskarja, s stališča japonskih vojakov prikazuje krvavi boj za otoček Iwo Jima ob koncu 2. svetovne vojne. Zadovoljstvo Japoncev s filmom potrjuje tudi izjava glavnega igralca Kena Watanabeja. Ta je dejal, da bi morali Japonci sami že zdavnaj posneti film o tem zanimivem zgodovinskem dogodku. To pa se ni zgodilo zato, ker Japonci še danes težko spregovorijo o enem izmed svojih največjih vojaških porazov. To je potrdil tudi 71-letni gledalec Eiči Cukada. "Noben japonski filmski studio si ni upal poskusiti na filmu prikazati te zgodbe."

Vdajo se tudi zakrknjeni militaristi
Film o bojih, ki so že napovedovali konec druge svetovne vojne in poraz Japonske, bi lahko tudi več kot 60 let po koncu največje vojne morije 20. stoletja sprožil zgražanje med Japonci. Posebno med starejšimi, ki kljub intenzivnemu povojnemu "programu za izkoreninjenje militarizma na Japonskem" še vedno niso povsem prepričani, da je bila politika nekdanje cesarske Japonske povsem zgrešena. Eastwood pa se je obsodbam izognil z odločitvijo, da v središče dogajanja postavi japonske vojake in njihovo doživljanje bojev z Američani. Vseeno mu je uspelo ohraniti objektivnost in film ne prekipeva od enostranskega izražanja sočutja do japonskih bojevnikov.

Drugače od uradne ameriške linije
Eastwoodov pristop k obravnavanju dogodkov na Iwo Jimi je zanimiv tudi zato, ker je bilo množično poročanje ameriških medijev v zavojevanju otočka ena ključnih taktik, s katerimi je ameriška oblast spodbujala patriotizem med Američani ob koncu in tudi po koncu druge svetovne vojne, ko so se ZDA že začele zapletati v vojno s socialističnim blokom. V tej strategiji je ključno vlogo odigrala tudi fotografija z naslovom Raising the Flag on Iwo Jima (Dvigovanje zastave na Iwo Jimi), za katero je njen avtor Joe Rosenthal prejel tudi Pulitzerjevo nagrado.

Nad filmom Letters from Iwo Jima se ne "pritožujejo" niti Američani, ki so v bojih, popisanih v filmu, izgubili 6.800 vojakov (med japonskimi vojaki je bilo 21.000 žrtev). Pred kratkim so namreč člani nacionalnega združenja ameriških filmskih kritikov (National Board of Review) Eastwoodov film razglasili za najboljši film zadnjega leta dni. To pa je tudi že dobra popotnica za vstop v boj za oskarje, katerega izid naj bi vsaj malo napovedovala tudi priznanja ameriških filmskih kritikov.

Kot članu japonske filmske industrije mi je kar malo nerodno, da se nismo bitki za Iwo Jimo posvetili mi in nismo že prej posneli filma na to temo.

Ken Watanabe