Corbijn pa o sebi pravi: "Vem ravno dovolj, da ne izpadem neumen." Pretirana skromnost? Vsekakor!

Kako je boleče sramežljivi sin nizozemskega duhovnika postal eden najbolj zaželenih rockerskih fotografov na svetu in priznan režiser? Anton Corbijn se je za Guardian pogovarjal s Stuartom Jeffriesom.

Že od let, ko je z očetovim fotoaparatom slikal obskurne progresivne rockerje Solution, Antona Corbijna fotografija omamlja. Bil je tako izčrpen kronist U2 in Depeche Mode, da je postal nekakšen nevidni član obeh skupin. Morda se niti ne zavedamo, koliko njegovih fotografij pravzaprav poznamo - zaslužen je za številne najbolj prepoznavne podobe Nirvane, Leonarda Cohena, Toma Waitsa in Briana Ena. Pred tremi leti pa je postal filmski režiser, posnel je Control (Nadzor) - biografsko zgodbo o Ianu Curtisu, vodji temačnih rockerjev Joy Division. O tem filmu smo obširneje pisali pred časom.

Corbijn se hihita: "Ko sem snemal Nadzor, v bistvu nisem vedel, kako posneti film. Ustvariti sem moral svoj lasten jezik, tako kot takrat, ko sem začel fotografirati. Nikoli nisem študiral ne enega ne drugega." A filmski režiserji, ki nimajo pojma, najbrž ne dobivajo nagrad v Cannesu? "To je res, a snemanje filmov je zame nekaj ekstremnega. Ne smem si pomagati z lučmi. Drugi mi morajo pomagati snemati. Režija filma je najtežja stvar, kar sem jih kdaj počel." Pa čeprav ste posneli več kot 100 rockerskih videospotov? "Vem ravno dovolj, da ne izpadem neumen. To pomeni predvsem, da vem, koga vprašati za nasvet."

To je vsekakor pretirana skromnost. Corbijn je dobil številne nagrade za svoje videospote, med drugim tudi za Heart-Shaped Box "neke skupine" Nirvana. Ko je Kurt Cobain Corbijna prosil, naj posname tudi video za naslednji singel Nirvane, Pennyroyal Tea, je Corbijn dejal, da ne more preseči prejšnjega, zato je povabilo zavrnil. Cobain je nato dejal, da Nirvana nikoli več ne bo posnela videospota, če ga ne bo režiral Corbijn. In ga tudi ni.

Zdaj pa je Corbijn zakorakal še dlje iz meja svojega "območja lagodja", pri 55-ih se je kot režiser podpisal pod svoj drugi celovečerec, ki pa nima nič opraviti z glasbo. The American je hollywoodski triler, v katerem v vlogi morilca, ki se zateče v italijansko hribovsko vasico, nastopa sam George Clooney. Po posvečenih krogih se že šušlja, da bo film močan favorit v boju za oskarje, v ZDA pa se je zavihtel na sam vrh lestvic na kinoblagajnah, pa čeprav so bili kritiški odzivi mešani. "Veliko kritikov je bilo jeznih," v smehu pove Corbijn. "V napovedniku je bil film videti kot hiter hollywoodski triler, ob katerem ješ kokice, v resnici pa je nekaj povsem drugega. Tako da so bili, ko so prišli na predvajanje filma in ugotovili, da je nekakšna evropska različica vesterna, razjarjeni. Dal sem jim Sergia Leoneja, medtem ko so kritiki najbrž želeli videti Spider Mana 13." Njegovo zgledovanje po kultnem italijanskem ustvarjalcu špageti vesternov je očitno: v enem prizoru Clooney srka espresso v kavarni, drugi gostje lokala pa na televizorju napeto spremljajo eno Leonejevih klasik.

Corbijn je zamisel za film črpal iz enega številnih scenarijev, ki jih je v roke dobil po uspehu filma Nadzor. To je bila priredba romana A Very Private Gentleman Martina Bootha, v katerem se britanski morilec zateče v Abruce. "Prebral sem roman in videl, da se kar ponuja boljši scenarij." Zdelo se mu je, da bi bilo bolje, če bi bil antijunak Američan in Rowan Joffe je v scenariju to upošteval. "Na snemanju Nadzora sem delal z angleškimi igralci, kar je bilo krasno, a želel sem si tudi izkušnje z evropskimi in ameriškimi igralci. Tako da sem za protagonista izbral Američana in ga postavil v Italijo. Želel sem posneti triler, v katerem ljudje veliko hodijo. Rad gledam ljudi, kako hodijo. Ljubim govorico telesa, nisem privrženec hitre montaže."

Kako pa je Corbijn k sodelovanju v že na prvi pogled nenavadnem projektu privabil enega največjih hollywoodskih zvezdnikov? "George je bil takoj za, kar me je presenetilo. Morda zato, ker nikoli ni igral tako temačnega lika. Morda je bil v Michaelu Claytonu ali Siriani brez sočutja, a nikoli ni bil tako neizprosen in neprijeten. Krasno je bilo, da se mu je uspelo podati v takšno temačnost. Toliko zna narediti s tako malo. Bil je idealen."

Med snemanjem tega filma se je Corbijn vrnil v svoje otroštvo. Odraščal je v majhni vasici na majhnem otoku blizu Rotterdama. "Tam ni bilo ničesar. Bil sem zelo sramežljiv in veliko časa sem preživel sam." Njegov oče, prav tako Anton po imenu, je bil protestantski duhovnik. "Naša družina je bila tako verna, da zelo dolgo nismo imeli ne televizije ne gramofona." Zato je ob sobotah zjutraj hodil k sosedom gledat televizijo, od nekdaj so mu bili všeč vesterni, zato se jim je z najnovejšim filmom tudi poklonil. "To je bilo moje izročilo: ameriško, in ne nizozemsko," pravi. Jeffries tu namigne, da gre v filmu za samotarja, kakršen je bil Corbijn nekoč sam in je morda tudi ostal? "Res sem bil zelo sramežljiv, a zaradi fotografije sem postal drugačen."

Na soundtracku filma najdemo dve nizozemski rockovski pesmi, She Was Naked skupine Supersister in Windows of My Eyes zasedbe Cuby and the Blizzards. "Nihče zunaj Nizozemske najbrž še ni slišal zanje, a fotografiral sem jih, ko sem bil še mlad, zato mi pomenijo veliko. S tem, ko sem jih uvrstil v film, sem se na svoj način zahvalil tem skupinam, ker so mi podarile življenje." Corbijn je poklicni fotograf za nizozemske poprevije postal, ko je fotografiral Solution v Groningenu. "Ko so takrat objavili tiste slike - ki niso bile zelo dobre - sem si mislil: 'To je to! Notri sem!'" Star je bil 24 let in odpravil se je čez Severno morje poskusit srečo. Dobrodošlica ni bila ravno topla. "Po dveh tednih sem fotografiral Joy Division. Poskušal sem se rokovati z njimi, a niso želeli." To je bilo novembra 1979. "Z Ianom [Curtisom, pevcem skupine] sem se srečal še enkrat, nato pa je bil mrtev." A eno najbolj prepoznavnih fotografij Curtisa, na kateri na videz poln tesnobe sedi s prekrižanimi nogami na ojačevalcu, je posnel prav Corbijn.

Kmalu zatem je bil že glavni fotograf pri reviji New Musical Express (NME), tudi tam ga je eden izmed novinarjev "pozdravil" z pesmico: "Sovražim pofukane Nizozemce. Živijo v mlinih na veter in nosijo cokle." Dodal je: "Najhuje pa je to, da sovražim pofukane Dance." Corbijn pa si je mislil: "No, vsaj Danec nisem." Na Jeffriesovo vprašanje, ali mu je morda prav zato, ker je tujec, uspelo vzpostaviti večjo intimnost z njegovimi subjekti, odgovarja: "Najbrž - niso me videli kot preveč zastrašujočega, čeprav sem zelo visok. Morda je bolj dejstvo, da sem suhljat dolgin, ne toliko to, da sem tujec, prispevalo k temu, da sem manj zastrašujoč."

Corbijn svoje delo uvršča v pet obdobij: "Prvo je bilo dokumentarno, od zunaj sem gledal noter. Nato je bilo obdobje portretov, ko se je odprlo veliko vrat in sem gledal od znotraj. Nato je bilo tretje obdobje, v katerem je slava postala zanimiva in sem od znotraj gledal ven." Četrto obdobje je bilo za tega "sramežljivega nizozemskega fanta" najbolj nepričakovano: postal je igralec, posnemal je veliko fotografsko umetnico Cindy Sherman: naličen se je postavil na drugo stran objektiva in se v sivem nizozemskem okolju posnel v vlogi več pokojnih glasbenikov - poziral je kot John Lennon, Jimi Hendrix, Sid Vicious, Elvis, Frank Zappa. Knjiga, ki je bila rezultat tega, je bila razkrivajoč dokument njegovih obsesij. "Najbrž sem vedno hotel biti 'nekdo', to pa sem si priznal šele v 40. letih življenja." Eden najsrečnejših trenutkov njegovega poklicnega življenja je bil po njegovih besedah tisti, ko bobnar Depeche Mode ni mogel priti na nastop v oddaji Top of the Pops, zato je vskočil Corbijn, sicer bobnar amater, in za nastop od BBC-ja dobil celo honorar.

"Zdaj sem v petem obdobju. Delam veliko fotografij slikarjev, kot sta Lucian Freud in Richard Prince." Zakaj? "Ker sem sam neuspešen slikar. Ker si lahko popolnoma sam svoj šef. Ker ti ni treba potovati." Corbijn pa mora potovati za svoje delo. "Vedno sem na poti. Zato nimam otrok - bilo bi brezupno zanje in zame," pravi. Je ločen in zdaj živi, vsaj "na papirju", v Haagu.

Pa se sploh želi ustaliti, pri 55 letih, kolikor jih šteje? "V bistvu ne. Še vedno obožujem svoje delo in tudi moji prijatelji so ves čas na poti ali raztreseni po vsem sveu. Imaš preprost fotoaparat, se srečuješ z zanimivimi ljudmi, spiješ skodelico čaja in greš domov. Tu ni ničesar za ne imeti rad." A gotovo gre pri fotografiji in snemanju filmov za nekaj več? "Seveda. Gre za igro z mojimi prijatelji. Ko sem bil majhen deček, jih nisem imel veliko. Zdaj jih imam nekaj."