Kot je sporočil vodja oskarjevske akademije Sid Ganis, bodo pravilo, ki velja že nekje od 40. let prejšnjega stoletja, torej da je lahko za naziv najboljšega celovečerca nominiranih le pet filmov, spremenili zato, ker je v zadnjih letih iz bitke za prestižni kipec prav presenetljivo izpadlo nekaj zaslužnih filmov (lanski "spregled" Viteza teme je, denimo, sprožil silen val ogorčenja). Logike za to odločitvijo ni težko razumeti: gledanost televizijskega prenosa podelitve počasi usiha že deset let (zadnja tri leta pa niti ne tako počasi), širša javnost pa se vsako leto pritožuje nad izbrano peterico - preveč "umetniški", preveč depresivni, preveč ... že kaj.
Marsikomu je trn v peti tudi to, da komedija nima praktično nobene možnosti za nominacijo za najboljši film, animirani filmi pa so tako ali tako avtomatično izgnani v ločeno kategorijo. Pojavljali so se predlogi, da bi sistem nominacij približali tistemu na zlatih globusih, pa čeprav ti filme ločijo na "drame" na eni in "komedije in muzikale" na drugi strani.

Včasih je treba zadeve malo razgibati ...
Nad odločitvijo žirije so navdušeni predvsem režiserji, ki so kdaj že občutili bolečino, ko nominacije, ki so jim jo "vsi" napovedovali, ni bilo od nikoder. Druga mnenja so deljena. "Mislim, da je Ganis genij trženja in da je to briljantna poteza," je prepričan medijski svetovalec Michael Levine. "Dandanes je največji greh nepomembnost, in ta sprememba, naj bo ljudem všeč ali ne, bo vsekakor pritegnila ogromno pozornosti. Včasih je preprosto treba narediti kaj drznega in tako poživiti znamko."

Več konjev v tekmi stane več
Na drugem bregu stoji Tony Angellotti, svetovalec studiev Universal in Disney Animation, ki meni, da bi lahko sprememba zmanjšala tako kakovost kot težo nagrade. "Predstavljam si, da studiem to ni nič kaj všeč. Morali bodo zapraviti še več denarja za promocijo in manj verjetnosti je, da se jim bo povrnil - to ni ravno nekaj, kar bi v recesiji potrebovali." Vodilni ljudje pri studiih imajo že tako vsako leto dovolj težav z odločanjem, katere zvezde se jim najbolj splača s promocijo riniti v ospredje in katere lahko brez večje škode pustijo bolj ob strani. "Več bo treba zapraviti za enega ali več zmagovalcev, ki bodo imeli statistično manj možnosti - in še, če 'naš' zmaga, bo na koncu dobička zelo malo. Stres in energija, ki gresta v oskarje, sta se še povečala," se pritožuje neimenovani producent.

To seveda pomeni tudi, da bo še več studiev premiere potencialno "oskarjevskih" filmov potiskalo proti koncu leta, da bodo v ključnem času - med razglasitvijo nominacij in podelitvijo (torej med 2. februarjem in 7. marcem) še vedno na rednem sporedu. Zato se bo bali sesul urnik distributerjev ali pa bo treba več filmov kasneje še enkrat poslati v kino. Posledice bodo čutile tudi kampanje za promocijo DVD-jev.

Kdo se lahko veseli?
Bolj zadovoljna pa verjetno te dni po svetu hodi Pixarjeva ekipa za filmom Kvišku (Up): še vedno imajo skoraj zagotovljeno nominacijo za najboljši animirani film, obenem pa imajo zdaj tudi dobro možnost, da se znajdejo med nominiranci za najboljši film. Tja lahko pride celo Michael Mann: njegov prihajajoči zgodovinski akcijski film o Johnu Dillingerju, Public Enemies, je ravno dovolj "umetniški", a obenem ne preveč populističen, zato bi lahko bil nominiran.

Akademija ne zameri filmom, ki veliko zaslužijo
V nasprotju s splošnim prepričanjem Akademija ne gleda zviška na komercialne filme - ne marajo pa "pogretih kokic", torej nadaljevanj in priredb neliterarnih virov, s čimer v prvi vrsti mislimo adaptacije stripov (skozi to režo je lani padel tudi Vitez teme).

Kako prožni so novi kriteriji?
Težava je le v tem, da je v primerjavi s štiridesetimi leti, ko je Akademija nazadnje imenovala (okrog) deset nominirancev letno, razpon filmov žanrsko precej širši. V primerjavi z resnimi, "odraslimi" dramami preteklosti (Casablanca, Upor na ladji Bounty in Zgodilo se je neke noči) bomo zdaj soočeni z manj gledanimi, a po "pedigreju" nepremaglivimi dramami (tak je bil lani Bralec), dokumentarci tipa Neprijetna resnica in morda, če se kriteriji širijo, tudi komedijami, kakršna je bila Borat ali bo Bruno, romantičnimi komedijami "za punce" (pred leti, denimo, Notting Hill) in muzikali "v sorodu" z Mammo Mio. Vprašanje je le, kdaj bo približno 5 tisoč članov že zdaj preobremenjene Akademije vse te filme uspelo pogledati.