Svoj čas je tudi Richard Stanley, po rodu Južnoafričan, veljal za enega najobetavnejših britanskih režiserjev: pri rosnih 24 letih je posnel Hardware (1990), "ultimativni distopični cyberpunk film devetdesetih", če si sposodimo krilatico iz programa letošnjega Grossmanovega festivala, ki je gostil ne samo retrospektivo Stanleyjevih filmov, ampak tudi moža samega. In ker h kultnemu statusu Stanleyjevih filmov veliko pripomore tudi njihova glasbena podlaga, se je v Ljutomeru oglasil še Simon Boswell, režiserjev dolgoletni sodelavec. Pred projekcijami v okviru retrospektive sta v živo izvajala njihovo glasbeno podlago, ki popolnoma suvereno "stoji" tudi kot nefilmska glasba.

Poleg Hardwara retrospektiva seveda ni mogla preskočiti Stanleyjevega ambicioznega drugega filma, v širši javnosti večinoma nerazumljenega Puščavskega hudiča (Dust Devil, 1992), pa Tajne slave (2001), zgodbe o esesovskem oficirju Ottu Rahnu in njegovem iskanju svetega grala, in dvajsetminutne Matere krastač, ki je bila posneta za horror omnibus The Theatre Bizarre. Izbor zašpili dokumentarec Drugi svet (2013), v katerem Stanley v Montsegurju na jugu Francije z obiski ukletih krajev, gradov, votlin in gora ter pogovori s tamkajšnjimi čarovniki razkriva okultne skrivnosti tega območja.

Nihče mi ni povedal, da bi me duhov moralo biti strah
Afiniteta do vsega nadnaravnega je bila režiserju namreč tako rekoč položena v zibko. "Imel sem to srečo, da sem imel noro mamo, ki je v mladih letih zapustila Anglijo in šla v Afriko pisat debelo knjigo o afriški mitologiji," pojasni Stanley na večerni okrogli mizi z njim in Simonom Boswellom, ki jo je moderiral Dejan Ognjanović. "Rodil sem se v Afriki in vzgajala me je med tem, ko se je ukvarjala s svojimi raziskavami. V prvih letih mojega življenja sva tako potovala po Afriki, intervjuvala šamane in dokumentirala folkloro – obdan sem bil z nadnaravnim. Ko si star tri ali štiri leta in so okrog tebe ljudje, ki lahko govorijo z duhovi, se ti to zdi nekaj vsakdanjega. Nihče mi ni povedal, da bi me moralo biti strah. Šele kasneje, v šolskih letih, sem ugotovil, da nekatere stvari načeloma ne obstajajo in da bi se jih morali bati. Še pred desetim rojstnim dnevom sem bral klasična dela fantazijske literature, od H. P. Lovecrafta do Edgarja Allana Poeja."

"Veliko otrok v Frankensteinu, Drakuli in King Kongu vidi svoje junake ... tudi sam sem bil klasičen srhljiv mulc. Kar je zares strašljivo, so ljudje – veliko bolj nevarni so od duhov ali pošasti. V Južni Afriki se že celo življenje bojim policije, pa fašistov, ki skušajo cenzurirati in prepovedovati filme. Ko sem bil v najstniških letih, je bilo že to, da sem imel dolge lase, fotoaparat in se družil s staroselci, dovolj, da so bile bele oblasti do mene skrajno sumničave. Vedno sem se bal režima, vrači in mojstri vuduja pa so bili moji prijatelji. Še danes se mi nadnaravno zdi pozitivna kategorija, saj pomeni, da je življenje več od tistega, kar lahko vidimo in česar se lahko dotaknemo, ter da smrt morda ni konec. To me navdaja z upanjem za prihodnost."

A vrnimo se k (danes) kultnemu filmu, kateremu je Grossmann posvetil sredni večer. Veste, kaj pravijo o tem, da paranoja ni paranoja, če so ti resnično za petami. 25 let po nastanku Hardwara, ki ga je marsikdo v njegovi kratkotrajni kinematografski karieri odpisal kot kopijo šest let starejšega Terminatorja, so posebni učinki in pričeske v filmu morda zastareli, a tematike robotskih vojakov, vseprisotnega nadzora in razkroja družbe bi težko bile bolj aktualne. Poleg mladega Dylana McDermotta je "zvezda" našega filma ubijalski stroj M.A.R.K 13, ki je bil sestavljen za potrebe kontrole prebivalstva od jedrske vojne opustošene pokrajine. Ta distopična prihodnost pomeni tudi televizijo, ki predvaja zgolj videospote Gwar, pa maničnega voditelja Angry Boba (Iggy Pop) na radijskih valovih, voajerskega soseda z radiacijsko boleznijo in Lemmyja Kilmisterja v stranski vlogi taksista.

Modra je barva futurističnih filmov
Ni treba biti silen strokovnjak, da v Stanleyjevih filmih opaziš prominentno rabo primarnih barv; tako Hardware kot Dust Devil sta preplavljena z močnimi odtenki rdeče. „Že Dario Argento je govoril, da je rdeča barva strasti, nasilja, potovanja globoko v podzavest. Hardware je znanstvenofantastični film, ki je postavljen v prihodnost, v svet, podoben tistemu v filmih Jamesa Camerona in Ridleyja Scotta. V vseh teh filmih – vsaj tistih, ki so prišli po Terminatorju – je močno prisotna modra barva; cela osemdeseta zaznamuje hladna modra osvetljava od zadaj, in tega res nisem hotel ponavljati. Sklenil sem uporabiti čisto drugačno barvno lestvico, že zato, da bi se ločil od vseh sikofantskih filmov, ki so takrat nastajali. Drug velik vpliv zame so bili stripi iz sedemdesetih; na naslovnicah so vedno uporabljali žive primarne barve. Hotel sem močne barve in glasno glasbo – če hočeš narediti vtis, res nima smisla biti polovičarski.“

Taka estetika je sicer diametralno nasprotna filmom ruskega mojstra Andreja Tarkovskega, ki ga Stanley navaja kot svojega najljubšega režiserja vseh časov. „Najbrž je to stvar temperamenta. Naravnost obožujem Tarkovskega, ampak vem, da bi on moje filme sovražil. O tem sploh ne dvomim.“

"Ne verjamem, da je tehnologija naša rešitev"
In če vemo, da je Hardware zgodba, v kateri se odvržena glava kiborga reanimira in začne svoj klavski pohod po stanovanjski stolpnici, ni presenečenje, da ima Stanley do znanstvene fantastike mešane občutke. „Prihodnosti se zelo bojim. Ne verjamem v idejo, da bo tehnologija naša rešitev. Ne verjamem, da bomo za časa mojega življenja odkrili način, kako po vesolju potovati hitreje od svetlobe, ne verjamem v galaktično federacijo, kakršno vidimo v Zvezdnih stezah, in ne verjamem, da bom dočakal "resnično" umetno inteligenco in stik z Nezemljani. Verjamem pa, da bom še na lastni koži občutil ogromno negativnih posledic znanosti in tehnologije. Od nekdaj me je strah ideje, da sem ujet v prenaseljenem, surovinsko izčrpanem svetu, kjer ima vlada popoln nadzor nad tem, kar počneš. Že v najstniških letih so me preganjale nočne more o koncu sveta, v teh sanjah sem po navadi bežal iz mesta, ki ga je opustošil jedrski napad. Preganjajo me vizije genocida. Internet in tehnosfero poznamo šele zelo kratek čas, v primerjavi s celotno človeško civilizacijo: ne bi je rad videl klecniti, ne bi rad doživel sveta, kjer so na oblasti IS ali talibani.“

Časi pred vsemogočnostjo računalniške animacije
Zaradi klestenja proračuna je bilo seveda tudi pri snemanju Hardwara treba sprejemati določene kompromise; kljub temu je končni izdelek "precej blizu" filmu Stanleyjevi predhodni viziji. „Žal mi je samo, da kiborga nismo mogli speljati tako, kot sem si predstavljal. Hotel sem, da bi tekel po prosojnih površinah in po stropih, da bi lahko bolje plezal po pročelju stolpnice. Hotel sem pokazati, kaj vse bi ta stvor zmogel, če bi bil v svojem prvotnem stanju in popolnoma funkcionalen. Gre namreč za androida, ki je bil razstreljen na bojnem polju; vidimo ga, ko se reaktivira, nikoli pa v njegovem "tovarniškem“ stanju.“

Težava ni v ponorelih robotih ...
Prav zaradi tega si je režiser od nekdaj želel posneti nadaljevanje, za katerega ima tudi že scenarij. „Težava je v tem, da ima avtorske pravice za Hardware studio Disney. Noro, vem. Po vseh teh letih se še vedno trudim, da bi jih dobil nazaj. Scenarij za nadaljevanje je star dvajset let, ampak še vedno tako svež, da nočem vreči puške v koruzo. Vrti se okrog ideje, ki bi jo res rad videl tematizirano na filmu. Ti androidi so popolnoma samostojni, obenem pa se jih da upravljati na daljavo in njihove oči uporabljati kot kamere, skozi katere lahko iz štaba vidiš bojno polje. Seveda bi obstajali operaterji, tako kot obstajajo upravljavci brezpilotnih letal. In ko gledaš skozi oči stroja, so človeška življenja samo še majhne pikice toplote, kot v videoigri, kot v Afganistanu in Iraku. Ljudje, ki so na varnem tisoče kilometrov stran, pražijo človeška bitja, kot da gre za risanke. Čisto navadni ljudje, ki so dobri v računalništvu, tako mimogrede postanejo vojni zločinci. Prepričan sem, da bo to kmalu resnična problematika. V desetih, petnajstih letih bodo robotski vojaki na daljinsko upravljanje realnost, pa še nisem videl filma, ki bi to problematiziral. Vedno je kriv nor robot ali mreža, kakršna je na primer Skynet v Terminatorju, ki skuša uničiti svet. To ni zelo verjeten scenarij – v resnici bodo ljudje s tehnologijo in mehanizmi oblasti uveljavljali lastno premoč. Droidi ne ubijajo ljudi, ljudje ubijajo ljudi."

Vsega je kriv Dario Argento
Da Stanleyjeva estetika veliko dolguje filmom italijanskega mojstra Daria Argenta, prav tako ni naključje; legendarni režiser filmov giallo ga je navdahnil za filmsko ustvarjanje. "V Južni Afriki je vlada v osemdesetih, še v času apartheida, prepovedala vse filme Daria Argenta, pa The Rocky Horror Picture Show, Dawn of the Dead, The Howling Joeja Danteja, filme Davida Cronenberga ... Odraščal sem torej v okolju, kjer je bil žanr kriminaliziran in kjer si lahko šel za zapahe zaradi gledanja filma. Ko sem pri šestnajstih končno pobegnil, ker so me vpoklicali v vojsko, sem se znašel v Londonu, in to brez prebite pare. Ker nisem imel kje spati, sem kupil vstopnico za kino, ki je obratoval celo noč – za dva funta in pol bom lahko spal na toplem, sem si rekel. Ampak sploh nisem utegnil spati, ker so predvajali maraton filmov Daria Argenta: v eni noči sem videl vse, od The Bird with the Crystal Plumage, Do Deep Red, Suspirie, Inferna in Tenebre. Osupel sem bil. Naslednji teden so v isti dvorani za testno občinstvo predvajali novi Argentov film, Nadnaravni pojavi (Phenomena), zato sem se vrnil. Pred kinom sem videl Argenta, ki mu je na obrazu pisalo, kako živčno pričakuje odziv občinstva. Pa sem mu ponudil joint, kar ga je malo pomirilo. Bil je prva oseba iz filmske industrije, ki je kdaj govorila z mano, ki me je obravnavala, kot da sem človek, čeprav sem bil samo najstnik. To je – v kombinaciji s filmi – name naredilo velik vtis in takrat sem sklenil, da bom postal režiser.“