Popisuje dogodke po tem, ko se je avstrijska vlada leta 2016 ob povečanem begunskem valu odločila za t.i. gradbeno izjemo, kar je bolj ali manj to, čemur pri nas rečemo "tehnična ovira".

Prelaz Brenner leži na nadmorski višini 1378 metrov ter je najprometnejši cestni, avtocestni in železniški mejni prehod med Italijo na jugu in Avstrijo na severu. Zgovoren je podatek, da prelaz v povprečju dnevno prečka več kot 5750 tovornjakov.

Leta 2016 je zaradi močnega begunskega vala in balkanske poti avstrijski parlament sprejel reformo azilne zakonodaje, ki je med drugim obsegala možnost razglasitve izrednih razmer, na podlagi katerih v državo ne bi spustili nobenega begunca več. Del ukrepov je bila tudi postavitev nekaj sto metrov dolge ograje, ki je v birokratskem jeziku pomenila "gradbeno izjemo".

Zanimalo ga je, kaj si mislijo ljudje ob meji
V Avstriji se je razplamtela burna razprava, italijanska stran je glasno protestirala, Nikolaus Geyrhalter pa se je na prelaz odpravil s kamero. Njegovo polje zanimanja je bilo lokalno prebivalstvo in policija, politike z napovedmi o še večjem valu beguncev je bilo slišati le po radiu ali televiziji. Kot je Geyrhalter povedal na svetovni premieri filma v Gradcu, je želel preseči kratke dnevne medijske prispevke, ki so strogo ločevali privržence in nasprotnike gradbene izjeme.

Pred kamero se zvrsti lokalno prebivalstvo, od pohodnikov, voznika tovornjaka, ki pri lokalnih kmetih pobira mleko, uslužbenke na cestninski postaji, vodje lokalnega industrijskega obrata, oskrbnika planinske koče in natakarice v lokalu. Vsak ima svoje mnenje, svojo izkušnjo z begunci, svoje strahove in pomisleke, a vendarle prevlada mnenje osnovne človečnosti, da ti ljudje bežijo, ker je bilo življenje v njihovi domovini nevzdržno.

Niso vsi Avstrijci klasični ksenofobi
V filmu je zelo zgovoren prizor ženske, ki je ponosna na svojo domačijo v raju na zemlji. Ponosna je, da je Tirolka, to hoče ostati in ne želi, da se v njenem življenju kaj spremeni ali da jo kaj ogroža. V naslednjem prizoru že pripravlja ter odnaša kuskus in toplo juho premraženim senegalskim gradbenim delavcem, ki vrtajo rov za tunel nedaleč stran od njene domačije.

Kot je ob koncu filma povedal Geyrhalter, je v prvi vrsti želel prenesti poglede teh ljudi med gledalce. Zavedal se je, da je bilo na temo beguncev v zadnjih letih posnetih na stotine filmov, zato se je želel ogniti zdaj že skoraj stereotipnim posnetkom. V filmu Gradbena izjema tako ni videti beguncev, pač pa številne tiste, ki živijo na prelazu Brenner in naj bi bili po mnenju idejnih vodij poostrenih ukrepov prvi in najbolj ogroženi.

Dokumentarist mora biti ves čas na preži
Pri tem režiser ujame kar nekaj trenutkov, ki bi se jim lahko reklo nenadejana sreča snemanja dokumentarcev. Kamera spremlja vojaka na pečini, ki z daljnogledi spremljata promet. V kader se priplazi udomačena mačka in začne plezati po vojaku. Ta jo raznežen dvigne v naročje in se z njo igra ter ob tem pozabi na nalogo strogega nadzora, ki mu je bila delegirana.

Geyrhalterjev dokumentarec se končna s policaji, ki odpirajo skrbno zaklenjen zabojnik. V njem so zloženi koluti ograje, sestavni del gradbene izjeme, ki že dve leti čakajo na izredne razmere.