V zadnjem letu smo ga imeli v Sloveniji možnost videti v Zadnji bitki (The Last Stand, 2013, Jee-woon Kim) z Arnoldom Schwarzeneggerjem, v Sedmih psihopatih (Seven Psychopaths, 2012, Martin McDonagh) in Maščevalcih (The Avengers, 2012) Jossa Whedona.

Na nedavno končanem festivalu dokumentarnega filma smo si lahko ogledali portret tega unikatnega igralca, Harry Dean Stanton: Delno fikcija (Harry Dean Stanton: Partly Fiction, 2012), režiserke Sophie Huber. Stanton pušča vtis oguljenega starega mačka, ki je veliko doživel in preživel. Kot reče pisatelj Sam Shepard v filmu: Njegov obraz je zgodba zase.

Film ga pokaže, kako visi s prijatelji v točilnici, pa s starim pajdašem Krisom Kristofersonom (ta mu zapoje pesem o človeku, ki je "delno resničen" in "delno fikcija", ki je "korakajoča kontradikcija"). Malce nejevoljno govori o svojem samotarskem življenju in o svoji karieri ("Mojstrsko sem se izogibal uspehu."). Sam zapoje niz žalostnih ameriških in tudi drugih pesmi. Z drhtečim glasom izraža brezdanjo žalost in upanje.

Pridih obrobja
Prvič sem ga opazil v vesternu Preštej svoje krogle na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja (Film režiserja Williama A. Grahama iz leta 1972 ima nekaj angleških naslovov, med njimi sta najpogosteje uporabljena Cry for Me, Billy in Count Your Bullets). Vedno ko sem ga potem zagledal v kakšni stranski vlogi, sem se razveselil.

Pogosto smo ga lahko videli kot člana kakšne tolpe ali vojaka. Bil je najbolj deški med člani tolpe Billyja the Kida v filmu Sama Peckinpaha Bivši prijatelj Kid (Pat Garrett and Billy the Kid, 1973) in tisti član tolpe motociklistov v filmu The Mini-Skirt Mob (1968, Maury Dexter), ki grozi neki mladi nevesti z besedami: "Poljubiti nevesto je tradicija." V Zlatu za pogumne (Kelly's Heroes, 1970, Brian G. Hutton) je tisti vojak v četi, ki se boji, da je dobil sramne uši.

V Dillingerju (1973) Johna Milusa je gangster Homer Van Meter, ki se vljudno zahvali talcem in zaposlenim v banki po ropu, kot da mu je cela zadeva malce neprijetna. Milius mu priredi znameniti prizor smrti. Ranjen in na begu pade v strelnem obračunu z oboroženimi vaščani. Ves krvav, umirajoč vztrajno zahteva, da nekdo pokliče zdravnika, dokler ga vaščani ne obkrožijo in dokončajo.

Stanton je zame, in verjamem, da tudi za veliko drugih gledalcev, "naš človek" na hollywoodskem platnu: človek iz resničnega življenja. V filme vnaša pridih ameriškega obrobja, sveta avtocest, bojev s petelini, zgub, hudodelcev, samotarjev, življenja brez korenin. Hkrati pa deluje občutljivo, nekako lomljivo. Njegov obraz kaže na življenje, polno turbulence, izgubljenih bojev, razočaranja pa tudi neke neuničljive nedolžnosti.

Infiltracija
Od sedemdesetih let naprej je dobival pomembnejše vloge in postal eden vodilnih karakternih igralcev ameriškega filma. Je mojster slabosti, igranja likov, ki razočarajo, ki niso dovolj močni, ki se lahko sesujejo. Ko je nastopil v filmu Cisco Pike (1972, Bill L. Norton), igralskega prvenca prijatelja Krisa Kristofersona, je igral propadlega pevca countryja Jesseja Dupreja. Jesse je narkoman, je nečimrn pa tudi negotov in ganljivo odvisen od ljubezni svojega prijatelja Cisca Pikeja (Kristoferson).

Jesse je ponižan, ko mu ne uspe seksati z mlado punco na zadnjem sedežu junakovega avta. "Kaj pričakujete," pojasnjuje, medtem ko si zapenja gumbe srajce ves v zadregi. "Štiri noči nisem spal. Na tem prekletem zadnjem sedežu ni prostora. Jezus!"

Igral je zasebnega detektiva Johnnieja Farraguta v filmu Divji v srcu (Wild at Heart, 1990), Davida Lyncha. Johnnie je inteligenten in razumen človek, ki ga ljubezen do svoje pošastne delodajalke spremeni v nebogljenega otroka in mu otopi previdnost in instinkt. Srečno vozi ponoči s prižgano cigareto v "Veliki N. O." ali New Orleans in lastno smrt.

V Dvoboju na Misuriju (The Missouri Breaks, 1976, Arthur Penn) sta v glavnih vlogah nastopila Marlon Brando in Jack Nicholson. V njem je Stanton drugačen. Igra žilavega, odločnega in nesposobnega tatu konjev. Užitek ga je gledati ne samo v družbi starega prijatelja Nicholsona, ampak tudi drugih sijajnih stranskih igralcev: Randy Quaid, vesel in občutljiv kot veliki otrok; neprilagojeni Frederic Forrest; vedno kipeči John P. Ryan. V Zlobi (Wise Blood, 1979) Johna Hustona se je spet znašel v dobri družbi čudovitih ekscentričnih igralk in igralcev, ki jim ni bilo sojeno, da postanejo zvezdniki. Popolnoma domač je v družbi Brada Dourifa, Amy Wright, Williama Hickeyja, Mary Nell Santacroce in Neda Beattyja v zgodbi o verski obsedenosti, goljufiji in odrešitvi med uličnimi pridigarji na ameriškem jugu.

Tudi v znanstvenofantastičnem filmu Osmi potnik (Alien, 1979, Ridley Scott) se je znašel med odličnimi igralci, med njimi so bili John Hurt, Ian Holm in Yaphet Kotto. Stanton je, pomočnik kapitana vesoljske ladje; proletarec v vesolju, ki ščiti svoje interese in je poln nespoštljivega humorja človeka, ki gleda svet z dna, in je spet navezan na močnejšega prijatelja (Kotto). Ko pošast začne ubijati, vemo, da ne bo dolgo preživel.

Odigral je eno svojih najznačilnejših vlog v filmu Vlomilec na prostosti (Straight Time, 1978, Ulu Grosbard): tip z obrobja, ki se je nekako infiltriral v "dostojno" družbo. Stanton je Jerry Schue, nekdanji ropar, ki se je spreobrnil in postal uspešen dobavitelj pleskarskih storitev. Oblečen je v bermude in sandale z belimi nogavicami. Na ražnju ob svojem bazenu peče hamburgerje in pojasnjuje junaku filma, tatu in staremu pajdašu, ki ga igra Dustin Hoffman, kako ga je žene rešila iz življenja kriminala. Ko ju pa žena zapusti, da bi prinesla pivo, Jerry obupano reče svojemu prijatelju: "Reši me od tukaj. Znorel bom. Ne prenašam več tega. Reši me."

Pariz, Teksas
Odigral je redko glavno vlogo v filmu Pariz, Teksasa (Paris, Texas, 1984) nemškega režiserja Wima Wendersa: Travisa, človek, ki se po štirih letih tavanja vrne domov in poskuša ustvariti odnos s sinom in spet poiskati svojo ženo.

Kot igralec Stanton daje podporo Deanu Stockwellu, v vlogi brata, in še posebej Nastassji Kinski, ki igra Travisovo ženo. V njunih "velikih prizorih" je izjemen, predvsem ko se od njega zahteva, da le posluša. Približevanje sinu odigra na nevsiljiv način, tako kot priznanje ženi na drugi strani enosmernega okna v "pornobaru". Veliko posluša. V glavni vlogi deluje ponižno in skromno.
Vseeno pa je on upodobitev celega filma. Na svoj zmerni način postane on mirno osrčje Pariza, Teksasa: človek, ki pride iz divjine z rdečo čepico na glavi, ne kot divjak, ampak kot človek, ki se je odločil, da premaga divjaško v sebi in stori nekaj nesebičnega.

Neotesanost
Glavne vloge v filmih niso sledile uspehu Pariza, Teksasa, vseeno pa je Stanton postal neke vrste zvezdnik. Postal je prestižen igralec. Gledalci so ga prepoznali in radi gledali.

Delni seznam režiserjev, s katerimi je najbolj povezan, da predstavo o njegovem individualizmu: Monte Hellman, Sam Peckinpah, John Milus, Arthur Penn, John Huston, David Lynch pa tudi častni Američan Wenders. Z Lynchem in Hellmanom je večkrat sodeloval, s Peckinpahom in Hustonom pa samo enkrat. Tisto, kar jih združuje, je avtentična ameriška neotesanost.

V Hollywoodu naj bi bili igralci uglajeni. Morda se je Stanton temu izognil, prav zato ker ni bil zvezdnik, tako se mu ni bilo treba pretvarjati. Morda pa niti ne bi mogel biti uglajen, tudi če bi hotel. Vsekakor v filme, v katerih nastopa, vnese nekaj ganljivega življenja.