V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja je bilo kajenje v filmih po navadi prikazano kot sofisticirano in glamurozno vedenje, v štiridesetih in petdesetih so ga počasi začeli povezovati z bolj zloveščimi liki in zahrbtnimi nameni - zasluga gre v veliki meri Robertu Mitchumu, ki je nastopil v klasiki filma noir Out of the Past (1947) režiserja Jacquesa Tourneurja. Foto:
V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja je bilo kajenje v filmih po navadi prikazano kot sofisticirano in glamurozno vedenje, v štiridesetih in petdesetih so ga počasi začeli povezovati z bolj zloveščimi liki in zahrbtnimi nameni - zasluga gre v veliki meri Robertu Mitchumu, ki je nastopil v klasiki filma noir Out of the Past (1947) režiserja Jacquesa Tourneurja. Foto:
John Wayne v oglasu za cigarete
John Wayne, ki je pozneje umrl za rakom na pljučih, je trdil, da so cigarete camel dobre za njegov glas.
The Big Sleep
'Ima kdo vžigalico?' je bil slavni stavek, s katerim je Lauren Bacall v filmu To Have and Have Not (1944) ujela Humpreyja Bogarta. Pozneje sta se spet našla (in 'vžgala') v še enem filmu istega režiserja (Howarda Hawksa), The Big Sleep (1946).
Ingrid Bergman
Dober star film lahko vsako stvar obda s patino romantike ...

Zaradi tožb v zvezi s protikadilskim zakonom v ZDA so na dan prišli dokumenti, ki razkrivajo, kako tesna je (bila) v resnici vez med tobačno in filmsko industrijo. Raziskovalci z Univerze v Kaliforniji, ki so vprašanje raziskali za časopis Tobacco Control, opozarjajo, da filmske "klasike" iz tridesetih, štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja kajenje tudi današnjim gledalcem predstavljajo v romantični, privlačni luči.

Praktično vsa največja imena filmskega sveta teh treh desetletij so bila tako ali drugače vpletena v plačano promocijo kajenja, pričajo pogodbe iz tistih časov - med njimi tudi Clark Gable, Cary Grant, Spencer Tracy, Joan Crawford, John Wayne, Bette Davis in Betty Grable.

"Dogovori" so se začeli s prihodom zvočnega filma. Že igralec Al Jolson, ki je nastopil v prvem "govorjenem" filmu (The Jazz Singer, 1927), je podpisoval izjave za javnost, da je Lucky Strike "znamka cigaret igralskega stanu"."Dobri stari okus Luckyja je tako sladek in blažilen kot skladba My Mammy" (njegova največja uspešnica, ki jo je odigral v večih filmih, op. n.), je zatrjeval.

Podjetje American Tobacco, ki Lucky Strike izdeluje, je v enem samem letu (konec tridesetih) igralcem izplačalo več kot tri milijone dolarjev (preračunano za današnje okoliščine): Carole Lombard, Barbari Stanwyck in Myrni Loy so dali po 150 tisoč dolarjev (v današnjem denarju), da so podprle njihovo znamko. Za moške - to so bili Clark Gable, Gary Cooper in Robert Taylor - je bila "tarifa" enaka.

Če si pravi moški ...
Z agresivno kampanjo so hoteli kajenje moškim prikazati kot simbol možatosti, ženskam pa kot sinonim za svobodo in zapeljivost. S škodljivostjo kajenja, ki jo je v znanstvenem članku prvi izpostavil Nemec Fritz Lickint leta 1929, se ni očitno nihče pretirano obremenjeval (je pa res, da so konsenz glede učinkov kajenja znanstveniki dosegli šele sredi petdesetih).

Včasih je tobačna industrija tudi plačala filmskim studijem, da so razvili radijske oddaje, v katerih so lahko (predvajali) tudi oglase, ki so jih zanje posneli znani igralci. Zopet je glavni "krivec" American Tobacco - studiu Warner so plačali ekvivalent današnjih 13,7 milijona dolarjev, da so v eter spravili oddajo Your Hollywood Parade, od sredine štiridesetih dalje pa so bili deset let tudi sponzor oddaje The Jack Benny Show. V slednji je bilo mogoče slišati na primer Lauren Bacall, kako opeva blagodejni učinek cigaret.

Zakaj se nas to tiče danes?
Raziskovalci s profesorjem Stantonom Glantzom na čelu zagovarjajo trditev, da je učinek vsega denarja, ki ga je tobačna industrija investirala v filme, viden še danes - kljub pregonu cigaret s filmskega platna, ki smo mu priča v zadnjih letih. "Klasični" filmi, kakršna sta Casablanca in Now, Voyager, danes prav tako kot nekoč "spodbujata javno strpnost" do kajenja. Seveda se ne zavzemajo za to, da bi stare filme "popravljali", trdijo pa, da bi jih bilo treba opremiti z jasnimi opozorili.

Ana Jurc