Komentar, ki bi se lahko nanašal na ZDA danes, je star 16 let.

Četrta ameriška turneja Laibacha je štela 15 nastopov po ZDA in Kanadi: skupino je popeljala od vzhodne obale prek Montreala in Toronta v Cleveland in Chicago in nato skozi Denver na zahodno obalo do Los Angelesa. Sovpadla je s povolilnim časom: George W. Bush je v predsedniški tekmi pravkar porazil Johna Kerryja in si izboril še drugi mandat v Beli hiši. (Prvi koncert skupine je bil ravno v Washingtonu, samo streljaj od Bele hiše in samo dan po razglasitvi volilnih izidov.)

Dokumentarec Razdružene države Amerike, ki ga je režiral Sašo Podgoršek, je tako veliko več kot le dokument neke turneje. Še več, glasba ima v njem skorajda postransko vlogo. Obiskovalci koncertov, ki jih Podgoršek intervjuja, v svojih vtisih o Laibachu v resnici ubesedijo svojo držo do stanja duha v Ameriki. "Lepo je, da nekdo točno povzame moje občutke o Ameriki, pa čeprav prihaja od drugod," komentira eden od oboževalcev pred dvorano. In njihovo sporočilo Evropi? "Osvobodite nas naše demokracije!" Film ste si lahko ogledali na drugem programu Televizije Slovenija.

Od skoraj 90 ljudi, kolikor jih je prosil za izjavo, ni sodelovanja zavrnil čisto nihče, je o filmu leta 2005 povedal režiser. Pred kamero se tako zvrstijo intelektualci, alternativci, mladi in starejši, liberalci in tudi samooklicani fašist, ki je sicer pripravljen priznati, da se "politična stališča skupine najbrž razlikujejo od njegovih". Nekdo na glas razmišlja o tematskih povezavah med Laibachom in Alamutom, oboževalka ima pozdrav za Milana Frasa v slovenščini, večinoma pa vsi dojamejo bistvo onkraj militaristične ikonografije: "Laibach se ne odzivajo na dogodke, raje nam posredujejo informacije in pravijo: razmislite o tem, kaj se dogaja in zakaj. Poslušati morate, če hočete razumeti."

Med impresionističnimi posnetki koncertnih zakulisij, intervjujev in mestnih ulic je dovolj drobcev, ki nakazujejo stališče, ki ga film zavzema do "ameriškega sna": McDonaldsov rumeni lok, števec stroškov vojne v Iraku, letak s prizorom iz Abu Grajba, urbani razkroj. Člani skupine pred kamero ne stopijo: njihov credo bolje ponazorijo izjave na črnem ozadju. Laibach je pač skupina manifestov, ne klepetov.

Dobrih 15 let pozneje Razdružene države Amerike presegajo meje glasbenega dokumentarca, kar film ohranja relevanten (mali zaslon tako ali tako nikoli ne bo mogel poustvariti koncertne izkušnje, nas je med drugim naučila pandemija.) Ponuja nam izhodiščno točko za razmislek o razkroju demokracije, ki še vedno daje takt usodi vsega sveta.

Laibach v spodnjem pogovoru povzemajo svoje spomine na turnejo leta 2004 in vtise o ameriški družbi s stališča zunanjega opazovalca.

Naslov dokumentarca Razdružene države Amerike z današnje perspektive zveni skoraj preroško. Bi verjeli, če bi vam kdo pred 15 leti napovedal prizore, kakršnim smo bili nedavno priča v ameriškem kongresu? O padcu imperija ste govorili že takrat, a kar naenkrat je dobil zelo nazorno ilustracijo.

Z lahkoto bi verjeli; Amerika že dolgo ni več tisto, kar je bila nekje do konca 80., začetka 90. let. Razdvojenost, strah, revščina ter prepad med privilegiranimi in deprivilegiranimi socialnimi sloji obstajajo v tej državi že lep čas in iz leta v leto se samo poglabljajo.

Na turneje v ZDA hodite že od leta 1989. Je bila Amerika – v vaši izkušnji – sploh kdaj dežela priložnosti, svobode in sanj, kot jo radi vidijo Američani? Če ja – kaj je bila prelomna točka?

Zares smo prvič nastopili v Ameriki s tremi koncerti v Hollywoodu že leta 1987 in potem v New Yorku z dvema koncertoma leta '88, prvo pravo turnejo šestnajstih koncertov po vsej državi pa smo imeli leta '89. 11. september 2001 je prav gotovo globoko zarezal strah v celotno ameriško nacijo, verjetno pa je na mentalne, ideološke in socialne spremembe v Ameriki bolj radikalno vplival konec komunizma v Vzhodni Evropi, torej razpad Vzhodnega bloka in Sovjetske zveze, bliskoviti razvoj Kitajske in azijskih tigrov ter posledično ugašanje proizvodnje in množična izguba služb v Ameriki, povečana migracija cenene delovne sile iz destabilizirane Srednje in Južne Amerike ter seveda serija neuspelih vojaških posegov od Vietnama do Afganistana in Iraka. In še nekaj drugih razlogov bi se lahko našlo.

V čem je Trumpova Amerika drugačna od Busheve Amerike? O Bushu v filmu slišimo, da je kandidat, ki je namesto razuma nagovarjal čustva volivcev, kar prav gotovo drži tudi za sedanjega predsednika v odhodu. Je Trump samo vulgarnejša različica Busha ali pa njegova rasistična nadgradnja?

Trump je dosti bolj radikalen od Busha; Bush je bil bolj ali manj nebogljen izvrševalec politične in ekonomske strategije republikanske stranke in kapitala, Trump pa je ves čas vlekel presenetljive in avanturistične poteze, ki niso bile vedno usklajene niti z njegovo stranko niti s kapitalskim establišmentom, ki naj bi ga predstavljal. Z lahkoto je ukinjal mednarodne ekonomske, ekološke in politične zaveze, kaznoval podjetja, ki so selila proizvodnjo iz ZDA, zelo neposredno in nediplomatsko je poskušal ustaviti ekonomsko ekspanzijo Kitajske in zares je hotel Ameriko postaviti na prvo mesto. Ekonomski kazalniki so pokazali, da mu je to delno tudi uspelo in s tem je izjemno porasla njegova priljubljenost, recimo pri deprivilegirani delavski ( ang. blue collar) populaciji, pri t. i. ameriških belskih staroselcih, ki so že tako in tako objokovali izgubo ‘stare, dobre, moške' Amerike in njenih sanj. Obenem ni začel nobene vojne, brez težav se je pogovarjal z deklariranimi sovražniki države (recimo s Severno Korejo), do preostalega sveta in svetovne politične elite pa se je vedel skrajno nonšalantno in neresno, in s tem pri svojih antiglobalističnih volivcih nabijal še več popularnosti. Prek Twitterja in drugih družbenih omrežij je vodil pogrošno komunikacijo in sprostil vsebino, ki je pravzaprav modus vivendi teh medijev, kar mu pri podpornikih prav tako ni šlo v škodo. Nasprotno – na ta način je dobro skrbel za "intelektualno" zabavo svojih privržencev. Rasizma seveda ni skrival – ta mu je bil ves čas napisan na obrazu. Če ne bi bilo epidemije in popolnoma nedorasle Trumpove reakcije nanjo, bi danes verjetno z lahkoto dobil tudi drugi mandat.

Leta 2004 ste koncertirali po severnih, "demokratskih" državah. So vas bolj kot zmagoslavje zanimale povolilne frustracije? Ali pa bi bila pot bolj na jug dejansko lahko nevarna?

Na jugu po navadi res nismo kaj dosti igrali, razen v Dallasu, Phoenixu in Atlanti, ker je – za takšno skupino, kot je Laibach, precej težko izpeljati logistiko turneje tako, da bi bilo več koncertov tam mogočih. Ampak nikoli se zares nismo počutili prav slabo na jugu, vsekakor ne bistveno slabše od severa.

V Trumpovem mandatu v ZDA nikoli niste nastopali. Zaradi drugih projektov ali zavestne odločitve?

Zadnjo turnejo smo imeli tik pred začetkom njegovega mandata in pred odhodom v Severno Korejo. Z veseljem bi nastopili na Trumpovi inavguraciji, če bi nas povabil. Organizirati kolikor toliko ‘dostojno' turnejo po ZDA je v zadnjih letih izredno težka in finančno ter logistično zahtevna operacija. Ni nemogoča, je pa izredno zahtevna. Prvo večjo turnejo po Ameriki je npr. David Bowie imel v obdobju Diamond Dogs, v 70. letih, ko je že bil zvezda. Uspelo mu je sestaviti približno deset koncertov v dveh mesecih, priliv turneje je bil takrat 100.000 dolarjev, stroški pa so znašali 400.000 dolarjev; kar nekajkrat pa je igral tudi v polpraznih dvoranah, tudi samo za 250 ljudi.

Danes, v radikalno slabših časih glasbene industrije, je situacija glede tega še bistveno težja. Ampak – kot rečeno – z veseljem bi šli na ameriško turnejo tudi v Trumpovem mandatu, če bi bila turneja izvedljiva brez prevelikega napora.

Lahko globoko razklanost Amerike zaceli izvolitev demokratskega predsednika? Trump je bil konec koncev simptom, in ne vzrok.

Res je, težko bo; dejstvo je, da tudi Amerika ne odloča več sama o sebi in da so resnični vzvodi moči in odločitev skriti in zakriti. Za resnične spremembe v tem smislu bi bile pač potrebne najprej resnične in radikalne spremembe v samem sistemu ...

Peter Mlakar v svoji uničujoči pridigi na odru Ameriko med drugim označi za "deželo tretjega sveta", za "čredo ovac brez pastirja" in za "ogromnega otroka, ki ga starši tepejo". Je bil odziv na te besede vedno tako pozitiven, kot vidimo v filmu? Človek dobi vtis, da ste v deželi "ne preveč pametnih ljudi" na koncerte pritegnili skoraj izključno razmišljujoče občinstvo, ki dojame sporočilnost vaših nastopov.

Občinstvo na naših koncertih je sicer precej raznoliko – in v tem smislu uspešno združujemo nasprotja – , ampak res je, da nam je ameriško občinstvo izjemno naklonjeno in entuziastično, ne glede na to, kakšno je njihovo intelektualno in socialno ozadje, in ne glede na to, kaj jim povemo. Preprosto nas cenijo in nas imajo radi. Bolj jih "tepemo", raje nas imajo.

Po vizualni plati film ne spada v kalup klasičnega, linearnega glasbenega dokumentarca: posnetki so impresionistični, izjave skupine se izpisujejo čez črn zaslon, utrinki koncertov niso mimobežni, potek turneje ni razčlenjen. Kakšen je bil izhodiščni koncept? Ste že pred turnejo sklenili, da bo na poti nastajal dokumentarec?

To so bolj vprašanja za režiserja Saša Podgorška, ki smo mu popolnoma prepustili te odločitve. Sašo je improviziral, sam je vse posnel z eno kamero in brez kakršnih koli priprav in proračuna. Snemalne knjige in drugih priprav na film ni bilo. Ideja o filmu je zares nastala šele med samo turnejo. Ampak če si v Ameriki na turneji z Laibachom, potem kaj dosti več kot ene kamere in dobrega občutka za kadre niti ne potrebuješ.