Denisa Miklavčiča, ki je znova v. d. direktorja Filmskega sklada, smo na letošnjem festivalu v Portorožu povprašali, kaj meni o samem festivalu, o slovenskem filmu in njegovih načinih distribucije, pa tudi o delovanju samega sklada in njegovih težavah ter o najljubših slovenskih filmih.

Kako ste zadovoljni z letošnjim festivalom?
Moram reči, da sem zelo zadovoljen, tudi vzdušje je sproščeno, tako da so tudi filmarji začutili, da je festival zopet njihov.

Ali se vam ne zdi, da bi bila selitev v Ljubljano (ali kateri drug, bolj prometen kraj) bolj smotrna, saj bi tako festival pridobil občinstvo in celoten vrvež?
To je sicer res, o teh možnostih smo tudi razmišljali, vendar je tako, da če je festival v Portorožu, pridejo ljudje namenoma sem. V Ljubljani kot prestolnici pa bi se bolj porazgubilo, saj ima vsakdo še kakšne druge obveznosti, katerim se posveča.

Vendar bi s tem pritegnili tudi več mimoidočih, torej tistih, ki bi prišli celotno dogajanje samo malo pogledat …
Res je, s tem bi pritegnili več mladih, ki bi imeli možnost prisostvovati. Portorož namreč le pomeni neko potovanje ter tudi iskanje primerne nočitve. Sicer pa smo letos prvič organizirali tudi festivalski avtobus (ki je peljal iz Ljubljane, op. p.).

Torej lahko naslednje leto festival znova pričakujemo v Portorožu ali lahko že govorimo o selitvi?
Ne bi se sam odločil oziroma ne bi ugibal o tem in bom to raje prepustil programski ekipi.

Pa pojdimo na letošnji festival – ali ste zadovoljni z letošnjo filmsko bero?
Da, prikazani filmi pričajo o zelo agilni filmski sceni, o močnih avtorjih, ki se ne ustavijo pred preprekami in so s svojim entuziazmom sposobni narediti še vedno dobre filme.

Ali je zmagal vaš favorit?
Na žalost nisem uspel videti vseh filmov in tako si nisem uspel pogledati tudi 9.06 Igorja Šterka, ki si ga bom ob prvi priliki pogledal. Verjamem pa, da je to najboljši film.

Govorili ste o agilni filmski sceni, v bistvu pa na različne načine zasledujemo vedno ene in iste zgodbe, ponavljanje neke turobnosti, zaprtosti, razreševanja travm na tak in drugačen način.
Jaz mislim, da je ustvarjalec filma nekako ogledalo okolja, v katerem živi. Se pravi on odseva prek svojega medija svoje občutke do okolice. Zato mislim, da je treba okoli teh avtorjev generirati neko njim bolj prijazno okolje, konec koncev tudi celotno družbo, v katerem živimo, pripeljati neko stanje, ki bo bolj optimistično. Potem bo lahko tudi avtor odražal ta optimizem v svojih delih.

Vendar ti filmi potem na koncu sploh ne dobijo publike pri nas, saj so naravnani bolj festivalsko, kjer se lahko potegujejo za nagrade. V svojem bistvu so torej butični filmi. Na drugi strani pa je Petelinji zajtrk, ki je dobil svoje široko občinstvo, se pa prav tako ukvarja z enakimi temami, še več, saj imamo tu primere deklasiranosti in ljudi, polnih predsodkov, kar je tudi odraz okolja, v tem primeru prekmurskega.
Gre tudi za to, da je imel Petelinji zajtrk veliko promocijsko akcijo in veliko kopij za distribucijo, skratka, bil je izdatno podprt v teh segmentih, katere tudi evropska kinematografija zasleduje. Tudi v Evropi se namreč zavedajo, da je treba vlagati tudi v promocijo. Za primer: ameriški filmi vlagajo tudi 60, 70 odstotkov celotnega proračuna v promocijo.

Vendar se je lani zgodilo nekaj nenavadnega, saj so takoj za Petelinjim zajtrkom v kinematografe prišli še trije drugi slovenski filmi hkrati. Njihova distribucija torej ni bila naravnana prek celega leta, tako da so vsi trije ostali v senci Petelinjega zajtrka.
Tu je seveda pomembna tudi distribucijska strategija. Pogovarjal sem se z nekaterimi slovenskimi producenti in dogovorili smo se, da se moramo usesti skupaj in razmisliti o neki strategiji distribucije slovenskih filmov.

Zakaj pa novi slovenski filmi niso na DVD-ju? Ali je tako težko prispevati tistih nekaj tisoč evrov več, da bi izdali vsaj toliko kopij, da bi jih lahko razdelili po knjižnicah? Problem novih slovenskih filmov je namreč v tem, da jih sploh ne moremo videti, če zamudimo tisto kratko distribucijo v kinodvoranah, oziroma če nismo na festivalu. Zakaj sklad že na začetku ne odmeri nekega določenega dela denarja za distribucijo na DVD-ju?

To v osnovi seveda ne gre, saj filmski sklad financira po segmentih, izmed katerih največji je produkcija samega filma, se pravi snemanje in montaža do končnega izdelka. Šele potem se vidi, kakšno distribucijsko moč ima film. Običajno je, da kinematografska distribucija traja eno leto, zatem je še distribucija na televiziji in DVD-jih, zdaj pa se nam približuje še obdobje VOD-a - (video on demand) video na zahtevo prek spleta. To je tehnologija, ki jo bomo morali v kratkem osvojiti. Se pravi, vse te distribucijske platforme so zanimive, vendar je to v fazi distribucije. Ali se distributer odloči za izdajo DVD-ja, je tako tudi stvar producenta.

Torej je vse odvisno od producenta. Vendar ali ni nikjer zapisano oziroma ali kulturna politika ni taka, da bi morali vsak film izdati tudi na DVD-ju, tako kot je morala vsaka knjiga imeti obvezni izvod v NUK-u?
Ne, tega ni. Obveza po zakonu je le, da gre kopija v filmski arhiv. Seveda pa ne vem, zakaj o tem ne bi razmišljali, saj so ti filmi posneti z denarjem davkoplačevalcev.

In to ne majhnim ...
Da, ne majhnim. In seveda imajo tudi oni pravico videti, kaj je bilo narejenega z njihovim denarjem.

Saj ravno o tem govorim. A če smo že pri denarju davkoplačevalcev ... Zdaj je obdobje HD-tehnike, videli smo tudi nekaj filmov posnetih tako. Vendar imamo po zadnjih odobrenih sredstvih Filmskega sklada že spet nekaj filmov, ki prejmejo več kot pol milijona evrov, ostali pa ne dobijo (skorajda) nič. Nekateri bi namreč radi le denar za povečavo ali pa za zagon projekta. Zakaj torej dobijo denar vedno eni in isti, mladi nadebudneži pa ostanejo praznih rok?
Seveda so povečave tudi predmet presoje strokovno-programske komisije, ki si izdelek ogleda. Načeloma pa se povečava dela za neko kinematografsko distribucijo ali za nekatere zahtevnejše festivale, kjer se zahteva 35-milimetrska kopija.

Vendar mene bolj zanima ta druga skupina, če se torej nekdo loti projekta in bi pri tem želel imeti kakšnega profesionalnega igralca oziroma mu zmanjka kakšnih 10 do 20.000 evrov. Kako da ni posluha za take primere? Zakaj se denar tudi večjim režiserjem ne razdeli le v delu, torej tako, da morajo nato še sami poiskati ostala sredstva?
Filmski sklad pravzaprav posreduje proračunski denar, oziroma denar davkoplačevalcev in je po zakonu zavezan k smotrni in namenski porabi teh sredstev. To je jasno povedalo tudi Računsko sodišče v svojem revizijskem poročilu. To pa pomeni, da mora producent, kateremu je bil zaupan denar, imeti profesionalno ekipo, oziroma mora biti zmožen izpolniti vse pogoje, ki jih postavlja Filmski sklad.

Kaj pa je merilo uspeha, ki ga postavlja sklad?
Eno izmed meril je vsekakor vsebina, drugo, ki ni nepomembno, pa je smotrna poraba denarja. Producent mora namreč predložiti vse račune, kako je denar porabil.

Vendar kakšna je evalvacija? Kako se meri uspeh? Ali so to nagrade, je to obisk? Ali se to gleda tudi za naprej?
Seveda so pomembne tudi reference producentov in ustvarjalcev, za zdaj pa še ne evalviramo na tak način, da bi iz neke zgodovine videli, koliko nagrad je nekdo dobil ali pa koliko gledalcev je imel. Sistematično se to ne dela, seveda pa mora vsak, ki prijavi projekt na javni natečaj, prikazati tudi svoje reference.

Sicer pa, kaj se sploh dogaja na Filmskem skladu?
Na skladu smo letos šli skozi dokaj težko obdobje. Kot sem rekel, moramo izpolniti zahteve Računskega sodišča. Letos smo sklad kadrovsko končno postavili na noge ter usposobili neke ključne službe, kot je pravna in finančna služba. Poleg tega moramo letos preiti na poslovanje, ko moramo vsa proračunska sredstva porabiti v tekočem letu, se pravi, da ni več možno prelivanje iz enega leta v drugo, kar je kar težka naloga glede na vse ostalo, kar smo imeli.

Ali mi lahko razložite, zakaj se je na skladu dogajala popolna blokada pri dodeljevanju sredstev? Kaj je bil tisti ključni problem?
Težko vprašanje, ampak kakor jaz vem, je bila življenjska doba direktorjev, razen Filipa Robarja Dorina, kratka.

Kaj je bil temu glavni vzrok?
Osnovni problem je ta, da smo po osamosvojitvi Slovenije morali neka področja urediti na novo. Tako je bil sprejet tudi zakon o filmskem skladu. Jaz mislim, da smo si zastavili s tem previsoke cilje, saj se je Slovenija pri zakonodaji zgledovala po drugih deželah v Evropi, seveda z upoštevanjem lokalnih specifik trga, premalo pozornosti pa je bilo dano osnovni strukturi in kadrom, se pravi organizaciji, postopkom in procesom dela. Pri tem pa nismo zmogli zadovoljiti oziroma izvajati zakona tako, kot je bilo potrebno.

Zato je tudi prišlo do nekaterih netransparentih postopkov. Sklad je majhna organizacija z devet, deset zaposlenimi, postopki pa so zahtevni in birokratski, ampak zaradi zahtev zakonodaje in odgovornosti do proračunskih stredstev taka birokracija tudi mora biti. Ampak zadeva je zdaj taka, da se moramo mi tega tudi zavedati. Torej da ne moremo reči, da moramo snemati filme ne glede na kar koli drugega. Ne, mi moramo snemati filme upoštevaje vse zahteve in z vso odgovornostjo do javnih sredstev.

In kateri so vaši najljubši slovenski filmi po osamosvojitvi?
Uh. Jebiga, Petelinji zajtrk, V leru. Kar nekaj jih je.