Tri tedne trajajoč festival je najbolj ugledna azijska stična točka filmskih ustvarjalcev, teoretikov in obiskovalcev kinodvoran, ki jih, kljub razviti in dostopni tehnologiji, ki omogoča kvaliteten ogled filma iz domačega fotelja, v tem posebnem administrativnem območju Ljudske republike Kitajske vsekakor ni malo.

Magnet za poslovneže
Filmski festival je ob filmskem sejmu FILMART, azijskih filmskih nagradah AFA, glasbenem sejmu HKFM in drugih medijskih dogodkih del sejma Entertainment Expo Hong Kong, ki vsako leto marca in aprila, kot se za takšno velemesto spodobi, združuje najboljše tržišče in še imenitnejšo zabavo. Zanj se pulijo sponzorji, ki v festivalu vidijo priložnost za najbolj bleščeče in učinkovito oglaševanje, saj so filmske zvezde na rdeči preprogi najboljši oglaševalci. Kot odprta vrata na celoten azijski trg je še bolj zanimiv za producente, režiserje, igralce in ostale filmske ustvarjalce, ki se za sprejem filmov v program borijo že vse od začetka oktobra. Predsedstvo festivala tako intenzivno ustvarja in ohranja ime festivala, se trudi pri stikih z javnostjo in mediji, da so skoraj že postali tržniško podjetje. Vsako leto prikažejo več kot 200 prvovrstnih filmov, med njimi so tudi svetovne ali azijske premiere, več kvalitetno izbranih retrospektiv in pripravijo strokovno podkovane seminarje o filmski umetnosti.

Programska kulturna mavrica
Nagrade na festivalu (za kratki film, humanitarno nagrado za dokumentarni film, nagrado za digitalni film, FIPRESCI, itd.) sicer podelijo, ko je festival na polovici, a kot meni umetniški direktor festivala Li Čeuk To, je to zato, ker je festival v prvi vrsti namenjen občinstvu. "Zato skupaj z izjemno azijsko produkcijo predvajamo najboljše filme celega sveta, nagrajene na ostalih filmskih festivalih po svetu." In res, tu si lahko ogledate filme Bližnjega vzhoda, celotne Evrope, afriške in ameriške celine ter novozelandske ali avstralske mojstrovine, ki jih pogosto pridejo predstavit avtorji sami. "Letos Slovenija žal ni ponudila dovolj zanimivega filma, predvajali pa smo film iz Bosne in Hercegovine ter posebno mesto namenili češkim ustvarjalcem," je še dodal Čeuk To. Prav češki režiser Jan Sverák je na tem festivalu za svoj film Povratne steklenice, ogledali smo si ga lahko tudi na zadnjem ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu, trenutno pa je na ogled v naših kinematografih, dobil nagrado SIGNIS, ki jo podeljuje ekumenska žirija.

Kočljiva kitajska cenzura
Predvsem ljubitelji bogate azijske kinematografije so tisti, ki tu vsako leto pridejo na svoj račun. Letos zaradi zahtev kitajske vlade žal ni bilo obljubljenih svetovnih premier treh kitajskih filmov hongkonške produkcije. Na premiero bodo morali počakati film Lost, Indulgence (Džang Jibaijeva drama o Sudanu, ki se vseli k družini umrlega taksista), Septembrski veter – kitajsko poglavje (Han Janov del trilogije o polnoletnosti) ter Desetletje ljubezni (kratki desetminutni filmi mladih hongkonških režiserjev o Hongkongu, mestu ljubezni). Na celinski Kitajski velja, da film, ki mu vlada ne podeli pooblastila za predvajanje, uradno ne obstaja in se ne more uvrstiti v tekmovalne sekcije mednarodnih filmskih festivalov. Ker cenzura onemogoči možnost predstavitve filma (azijskemu) trgu, zadnjih deset let, odkar je Hongkong ponovno del Kitajske, večina režiserjev ugodi kitajskim cenzorskih pravilom in priredi svoj film.

Dokumentarni film, rekonstrukcija zgodovine?
Na festivalu so se filmski strokovnjaki v okviru seminarja Dekonstrukcija zgodovine v kitajskih dokumentarcih spopadali s pripovedovanjem (ne)resnice v filmih te žanrske vrste. Tokrat je, denimo, humanitarno nagrado za dokumentarni film za film Jasukuni prejel kitajski režiser Li Jing, ki že skoraj 20 let živi na Japonskem. Dokumentarec o šintoističnem templju v Tokiu, posvečenem več kot 2,5 milijona žrtvam japonskih vojn, med katerimi je tudi 14 vojnih zločincev iz druge svetovne vojne, je režiser snemal več kot desetletje. Z neodvisnim pristopom je v njihovi resničnosti skušal rekonstruirati zgodovinske dogodke, nasičene s političnimi napetostmi med Kitajsko in Japonsko, ki imata vsaka svojo različico zgodovinske razlage. In vendar je Jing ob podelitvi nagrade izrazil skrb, da je filmu kljub realistični komponenti (ali morda ravno zaradi nje) zelo verjetno že prepovedana pot na Japonsko, s tem pa tudi v druge države sveta. Priznati je treba, da je skoraj hvalevredno, da je Hongkong – z izjemo pogosto neutemeljene kitajske cenzure - tako apolitičen in ostaja zvest le kapitalu. Njegov filmski festival pa je eden najboljših "shopping mallov" azijske celine, ki bi ga lahko pogosteje obiskali tudi slovenski filmski ustvarjalci.

Kaja Cencelj