Vodja filmskega programa CD je v izbor vključil filme Othello (The Tragedy of Othello: The Moor of Venice) v režiji Orsona Wellesa, Macbetha (The Tragedy of Macbeth) v režiji Romana Polanskega in še novejšega Macbetha (Macbeth) v režiji Justina Kurzela, v katerem igrata Michael Fassbender in Marion Cotillard.

Ogledati si bo mogoče eno najbolj nenavadnih predelav Hamleta, Hamlet v svetu poslov (Hamlet Liikemaailmassa) finskega mojstra komedije absurda Akija Kaurismäkija, ki je danskega kraljeviča preselil v tovarniško okolje.

Kaos (Ran) japonskega režiserja Akire Kurosawa je ohlapna predelava Kralja Leara, najdražji japonski film svojega časa, ki poudarja motive ponosa, izdajstva in pohlepa ter je prepojen z vizualno in barvno simboliko.

Nekonvencionalno adaptacijo Viharja (The Tempest) je režiral "ikona gejevske scene" Derek Jarman, ki je dogajanje z Otoka prestavil v razpadajočo graščino. Na sporedu bo še črna komedija Krvavo gledališče (Theatre of Blood) Douglasa Hickoxa po motivih Shakespearovih dram, ki tematizira cinično okolje londonskega gledališkega sveta in kritiškega establišmenta. Osmerico zaokroži Henrik V., čigar režijo je Laurenceu Olivierju naložila britanska vlada, da bi v mračnih časih druge svetovne vojne ljudstvu dvigoval moralo. Film so skoraj v celoti posneli v studiu, gre pa za eno najdražjih angleških produkcij dotlej.

Shakespeare je prešel v našo kulturno zavest
"Različni viri navajajo, da je bilo po Shakespearjevih delih posnetih več kot tisoč filmov, kar ga nesporno postavlja na sam vrh priljubljenosti," je filmskemu ciklu na pot zapisal Popek. "Naj je bil pri filmarjih navajan ali ne, pa njegov vpliv ostaja nesporen. Prav odsotnost (oz. nepotrebnost) podpisa v špicah je po svoje najlepša potrditev brezčasnosti in vseprisotnosti; njegovi motivi in liki so tako ponarodeli, da so del splošnega kulturnega idioma."

Predelave Shakespearjevih dram so bile od nekdaj najbolj prepričljive ob tehničnih novostih in inovacijah, npr. ko je Laurence Olivier svojega Henrika V. (1944) snemal z gibljivo kamero in v Technicolorju, z drugimi besedami, ker je kamera sodelovala v dogajanju, namesto da bi ga le spremljala.

Po drugi svetovni vojni so se Shakespearjeve drame popolnoma udomačile na filmu, poleg Olivierja pa se je kot najizvirnejši predelovalec (dobesedno!) uveljavil Orson Welles, čigar težavna produkcijska okolja so vedno prinesla nenavadne rešitve; ena takšnih je njegov Othello iz leta 1952.

Cankarjev dom želi s festivalom Shakespeare za vedno obuditi Shakespearja in njegove like skozi različne umetniške zvrsti. Bil pa je tudi izhodišče za nove umetniške projekte, ki se bodo zvrstili do konca novembra.