Agentke skušajo spet osvojiti okupirano Francijo, mimogrede pa osvojijo še nekaj moških. Foto: IMDb
Agentke skušajo spet osvojiti okupirano Francijo, mimogrede pa osvojijo še nekaj moških. Foto: IMDb
Jean-Paul Salome: Les Femmes de l'ombre
Posebna kvaliteta filma Les Femmes de l'ombre naj bi bila izvrstna rekonstrukcija okupiranega Pariza, ki filmu s sicer nekoliko šibkimi točkami v zgodbi podari verodostojnost. Foto: IMDb

Ekipa režiserja Jean-Paula Salomeja se niti ne pretvarja, da ni iskala recepta za komercialno uspešnico. Da bi pritegnili še žensko občinstvo, so francoski filmarji filmu Les Femmes de l'ombre (Agentke) dodali še nekoliko feminističnega duha. Vodilno dekle filma je Sophie Marceau, članica odporniškega gibanja, prav tistega, kateremu je pripadala Michelle Dubois, lik iz slovenskim gledalcem zelo znane humoristične nanizanke Alo, alo! Z obvezno baretko opremljena Marceaujeva bo pod svojo 'komando' imela še prostitutko Jeanne (Julie Depradieu), kabarejsko artistko Suzy (Marie Gillian) in živčno strokovnjakinjo za eksploziv Gaelle (Deborah Francois).

Iskanje zajetega britanskega agenta
Četverica naj bi - tudi ta zgodba v številnih od nas prebudi nostalgični spomin na 'padla' britanska pilota iz nanizanke Alo, Alo! - rešila britanskega agenta, ki je, med veliko osvobodilno misijo zaveznikov maja 1944 v Normandijo, padel v roke Nemcem. Misija je kmalu nadgrajena in v igro vstopi eden najbolj zaposlenih in tudi cenjenih nemških igralcev zadnjih let Moritz Bleibtreu. Če bi bila ženska ekipa uspešna, mu na platnu ne bi bilo odštetih mnogo minut. Cilj misije je namreč eliminacija Bleibtreujevega lika Karla Heindricha, vodje nemške vojaške obveščevalne službe.

Film za tiste, ki nočejo razmišljati
Skozi film se zvrstijo prizori zapeljevanja, mučenja, načrtovanja in prave akcije. Prizori za vsak okus bi lahko rekli in še en dokaz za to, da si je Salome zares zelo želel ustvariti film 'za vse'. Pa mu to menda ni prav dobro uspelo. Predvsem je ustvaril film za tiste, ki se branijo razmišljati. Vse se odvija tako hitro, da gledalec sploh nima časa za refleksijo videnega. Povsem drugače kot v resničnem življenju torej, pa čeprav je Salome predstavitev filma pospremil z besedami o svoji nameri, da bi "naredil tako realističen film, kot bi bilo le mogoče, in da bi vanj nesel tudi veliko glamurja".

Nekaj pa Salomeju vendar priznavajo. Film očara s svojo scenografijo, ki zgodbi podari veliko sicer odsotne verodostojnosti. Rekonstrukcija okupiranega Pariza je menda popolnoma uspela in prav zato je film, v katerega zgodbi je sicer precej lukenj, privlačen.

P. B.