Leta 1922 v Ljubljani rojeni Demeter Bitenc, ki velja za enega najbolj prepoznavnih slovenskih filmskih igralcev, bi v juliju praznoval 96. rojstni dan. Vitalni gospod je bil tudi v zrelih letih reden gost na družabnih dogodkih in prireditvah.
Na snemanju Bitke na Neretvi je bil z Yulom Brinnerjem in Orsonom Wellsom, pri snemanju Bitke na Sutjeski je Bitenc srečal Richarda Burtona in Elizabeth Taylor. Igral je še s Petrom Finchem, Klausom Kinskim, Francom Nerom, Christopherjem Plummerjem in se poljubljal z Dušo Počkajevo, angleško lepotico Margaret Lee, Venero v krznu in s Karin Dor.
Majhno vlogo ima celo v čisto svežem celovečercu Mihe Knifica Vztrajanje; film, ki so ga predpremierno predvajali na lanskem Festivalu slovenskega filma, je ljubljansko premiero dočakal pred tednom dni.
Zgodaj vznikla ljubezen do igralstva
Demeter Bitenc je diplomiral na trgovski akademiji v Ljubljani, vendar ga je že v študentskih letih vleklo h gledališču, filmu in na splošno igralstvu. Med vojno je obiskoval zasebne učne ure pri gledališkem igralcu in režiserju Slavku Janu in leta 1943 opravil avdicijo za sprejem v ansambel ljubljanske Drame.
Še štiri semestre pa je po koncu vojne zaključil na novoustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Med letoma 1943 in 1954 je bil član SNG-ja Drama Ljubljana, nato pa je odšel v Hrvaško narodno gledališče na Reko, kjer je deloval do leta 1958. Zatem je nekaj časa ustvarjal v Beogradu in v SLG-ju Celje.
"V bistvu je film tovarna sanj"
Odhod iz Drame zaradi drugačnih dram
V Drami se je Bitenc po lastnih besedah spustil v kar nekaj ljubezenskih afer, kar je postalo pretežavno zanj, zato se je odločil za odhod. Za zamenjavo gledališča je moral dobiti dovoljenje republiškega sekretariata za kulturo. Pa tudi sicer mu je bila filmska igra bližja od gledališke: "Zame je teater predstavljal službo: vsak dan si moral biti ob tej in tej uri na vajah, moral si igrati vlogo, naj ti je ustrezala ali ne. Na drugi strani pa je film improvizacija, je stvar individualistov. In jaz sem individualist."
Prvi slovenski celovečerni film Franceta Štiglica Na svoji zemlji leta 1948 je za Bitenca pomenil prvo, kratko igralsko filmsko izkušnjo. Pravi filmski debi pa je doživel leta 1959 s stransko vlogo nemškega oficirja v filmu Dobri stari pianino. V naslednjem desetletju je posnel skoraj 40 koprodukcijskih filmov, ki so jih tuji producenti snemali v tedanji Jugoslaviji.
Pogosto v stranskih in epizodnih vlogah
Sicer pa je nastopil v več kot 40 slovenskih filmih, druge vloge je imel v filmih jugoslovanskih republik in v koprodukcijah. Nastopal je v stranskih in epizodnih vlogah, pogosto v vlogah negativnih likov, edino naslovno vlogo je odigral v zgodovinski drami Roberta Maurija z naslovom Rabanek, vražji gusar leta 1963. Znano je, da je Demeter Bitenc v filmih pogosto nastopal v uniformah nemških vojakov.
Še posebej lepe spomine je ohranil na svoje nastope v ameriških produkcijah. "Američani so imeli pomembno maksimo: namreč zelo so skrbeli za igralce. Kosilo so igralcem pripeljali iz najboljših restavracij, zelo so nas crkljali. V Marseillu smo snemali neko ameriško-francosko koprodukcijo in sem producenta vprašal, kako to, da stanujemo v dragem hotelu sredi Marseilla, pa je odvrnil: To je zaradi nas, ne zaradi vas. Bolje ko se boste počutili, boljši film bo in več dobička bomo imeli od njega. To je njihova logika. Ravno nasprotna od naše."
O njegovi delovni etiki veliko pove izjava v enem starejših intervjujev za MMC, leta 2012: "Ni pomembno, ali je film dober ali slab. Ti moraš biti maksimalno dober, da dobiš afirmacijo za naprej. Pa čeprav v slabem filmu. Ker si stalno na reelekciji. Jaz nikoli nisem vedel, kateri film bo moj zadnji. Vsak, ki sem ga posnel, bi bil lahko zadnji."
Tudi njegov televizijski opus je bogat. Obsega namreč več kot 80 filmov in serij, nastalih v produkciji slovenske televizije, v produkciji drugih jugoslovanskih republik in tujih televizijskih hiš, ki so snemale v nekdanji Jugoslaviji, so zapisali v Muzeju slovenskih filmskih igralcev v Divači.
Sklenemo lahko le še pronicljivim razmišljanjem o kulturi in narodovi identiteti, ki ga je Bitenc razvil v zgoraj omenjenem intervjuju: "Žalostno je, ko pride neka družba do tistega stadija, ko misli, da kultura ni več potrebna, in vanjo ne vlaga več. Mislim, da je danes, predvsem v 21. stoletju, kultura tista, ki daje identiteto neki naciji. Ne državi, temveč narodu. Mislim, da se lahko narod obdrži samo skozi kulturo. Sam gledam na to kot na stvar civilizacije in kulture. Civilizacija je stvar intelekta, kultura pa stvar srca. In ko pomembnost intelekta preraste pomembnost kulture, pride do kolapsa. Če gledate v zgodovino, je to jasno razvidno: narodi, ki so bili ekspanzivni, pa niso imeli kulture, so izginili: Avari, Huni. Če gledate zgodovino Rimskega imperija in pogledate, v kakšnem ekscesnem stanju je bil na koncu, je razvidno, da je propadel od znotraj, in to se je zgodilo, ko je civilizacija prerasla kulturo.
Pri nas se veliko govori o tem, kako pomembna je kultura, žal pa se malo naredi. Slovenci smo preživeli in obdržali svoj jezik 500 let. Kmet je obdržal svoj jezik in iz tega se je razvila naša kultura. In če vidite, kako se danes slovenski jezik doma umika pred angleščino, me kar boli. To, da govoriš veliko jezikov, je super, vendar pa na svojem ozemlju mora biti tvoj jezik blagoslovljen, ne le prvi."
Lani je bil Demeter Bitenc gost Vesne Milek v oddaji Od blizu. Ogledate si jo lahko v spodnjem posnetku, pod njo pa še nekaj različnih intervjujev z legendarnim igralcem.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje