Monicelli je skočil skozi okno četrtega nadstropja rimske bolnišnice San Giovanni, v kateri se je zdravil za rakom na prostati. Posnel je nekaj najslavnih italijanskih povojnih filmov, marsikateri naslov pa je bil odskočna deska pozneje velikim filmskim igralcem.
Ob smrti 'filmskega Balzaca' časnik Messagero piše, da "nihče ni znal tako dobro pripovedovati zgodbe o Italiji" in da "po njem sledi molk". Za Corriere della Sera je bil Monicelli "dedič neorealizma in commedie dell'arte, ki se norčuje iz človeških stisk".

Pripovedovalec komičnih in tragičnih zgodb
Čeprav velja Monicelli za genija italijanske komedije, je posnel tudi drame, kakršna je Velika vojna, zgodba, postavljena v prvo svetovno vojno, in Zelo majhen mož, tragična zgodba povprečnega možakarja, ki vzame pravico v svoje roke, potem ko mu sina ubijejo v ropu.
Kar štirikrat je bil nominiran za oskarja, vendar se mu je kipec vedno izmuznil. Monicellijev opus obsega kakšnih 70 filmov, za skoraj vse pa je napisal tudi scenarij. Prvi kratki film je posnel, ko mu je bilo 19 let, režijski prvenec pa leta 1949, ko je za kamero usmerjal komičnega genija Totoja, partnerstvo, ki je oba izstrelilo na zemljevid znanih filmskih imen.
Mario Monicelli je sodeloval z nekaterimi največjimi italijanskimi povojnimi igralci, med drugim z Marcellom Mastroiannijem, Sophio Loren, Vittoriom Gassmanom, Albertom Sordijem, Anno Magnani, Claudio Cardinale in Monico Vitti.
Omeniti velja film Običajni neznanci iz leta 1958, ki pripoveduje zgodbo o skupini brezupnih tatov, ki skušajo vlomiti v hišo, vendar vrtajo luknjo skozi napačno steno. Gre za eno tistih klasik italijanske povojne kinematografije, iz katere je izšel veliki Mastroianni, pozneje znan predvsem po svojem nastopu v Sladko življenje Federica Fellinija.
Leta 1985 je Monicelli posnel film Upajmo, da je deklica, v katerem nastopajo Liv Ullmann, Catherine Deneuve in Philippe Noiret, o tem, kako dve sestri držita skupaj družino, potem ko jo moški člani povsem sesujejo. Serija Moji prijatelji z Tognazzijem in Noiretom pa predstavlja skupino moških v srednjih letih, ki jim gredo po glavi same traparije. Monicelli je bil za svoje delo večkrat nagrajen, med drugim z zlatim levom za življenjsko delo na beneškem filmskem festivalu. Skupaj se je ovenčal z dvema zlatima levoma iz Benetk, in tremi srebrnimi medvedi iz Berlina.
V Toskani rojeni režiser je ostal dejaven vse do starosti in se večkrat pojavil v filmih, ki jih ni režiral. Med zadnjimi nastopi je manjša vloga v filmu Pod toskanskim soncem iz leta 2003 z Diane Lane in Raulom Bovo. Zaigral je starca, ki vsak dan položi rože ob kip Marije in je pravi navdih Američanki, ki ji je propadel zakon.