Režiser in scenarist se je s filmom srečal že v otroških letih, ko je leta 1956 nastopil v očetovi filmski klasiki Dolina miru, pozneje pa se tudi sam zapisal režiji. Med njegovimi najbolj prepoznavnimi filmi je Poletje v školjki, njegov prvi celovečerec. Leta 1986 ga je posnel po delu Vitana Mala Ime mi je Tomaž, ki sta jo z avtorjem nato za scenarij precej predrugačila. "Ko sem vpeljal še glasbo in ples v sodelovanju z Mojco Horvat, je film dobil povsem drugačno podobo," se spominja Štiglic. Za film je prejel tudi mednarodna priznanja, zaradi velikega uspeha pri občinstvu pa so se odločili posneti še nadaljevanje.

V pripravi je bil tudi tretji del, vendar pa zaradi pomanjkanja sredstev nikoli ni bil uresničen. Pri vseh filmih so starostno spremljali junake, med njimi je bila tudi njegova hči Kaja. Tako bi bili v tretjem filmu ti že maturanti.

Bistven je scenarij, ki mora temeljiti na aktualni zgodbi
Mlajše generacije, ki se danes poskušajo ukvarjati s filmom, opozarja na zmotnost prepričanja, da lahko film posname vsak, po možnosti kar s telefonom. Takšen izdelek še ni film, pravi. Film je po njegovih besedah zahteven projekt, ki zahteva veliko naporov od avtorja in vseh sodelujočih. Kot je prepričan, brez filmskega aparata in filmskih delavcev ni mogoče narediti dobrega filma. To so specifični poklici, ki zahtevajo celega človeka, ki se v procesu tudi sam izgrajuje. Obenem je za film bistvenega pomena tudi scenarij, ki mora temeljiti na aktualni zgodbi. Če tega ni, je nesmiselno posneti film, je prepričan.

Tugo Štiglic je diplomiral iz umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, pozneje pa bil asistent številnim slovenskim režiserjem, med drugim tudi Janetu Kavčiču pri snemanju filma Sreča na vrvici. Samostojno, za Vibo film in nacionalno televizijo je pripravljal reportažne, propagandne in etnografske filme ter dokumentarne in mladinske oddaje. Od njegovih kratkih filmov velja omeniti filmski portret nekdanjega aktivista narodnoobrambne organizacije TIGR Justa Godniča To človeka jezi (1984).

"Pri očetu sem se naučil marsičesa"
Da je odraščal pod okriljem priznanega režiserja, se mu je včasih štelo v plus, včasih pa mu je bilo lahko tudi v breme. Se pa je pri očetu in številnih drugih režiserjih kot asistent naučil marsičesa. Štiglic se je preizkusil na več filmskih področjih, pri čemer mu je bilo vedno najljubše režiranje. Vse faze so mu bile v veselje, od priprav, snemanja do montaže, ki, kot je dejal, "tudi predstavlja svojevrsten užitek, ko vidiš, kaj je nastalo, in imaš še veliko možnosti, da stvari spremeniš in predrugačiš".