Portoroški filmski festival, ki prinaša vsakoletni pregled najnovejše domače filmske produkcije, se je začel 3. oktobra in sklenil drevi s slavnostno podelitvijo nagrad vesna v Avditoriju Portorož, ki jo je vodil Jure Ivanušič. V tekmovalni del se je tokrat uvrstilo 55 filmov, od tega je bilo 14 celovečernih.

Zmagovalni film Ne misli, da bo kdaj mimo praktično v vseh vidikih podpisuje Tomaž Grom – kot režiser, scenarist, direktor fotografije, avtor glasbe, montažer in oblikovalec zvoka. Producentka filma je Špela Trošt za Zavod Sploh, katerega ustanovitelj in programski vodja je prav tako Grom.

Film kot ritual, ki bolečino ob izgubi sina pretvarja v lepoto
"Ne misli, da bo kdaj mimo je povsem samosvoj film z močnim emotivnim nabojem, ki zahteva prisotnega gledalca_ko," je v utemeljitev nagrade zapisala žirija. "Eksperimentalen in enigmatičen, a hkrati subtilen, iskren in asociativno odprt. Kamera je ves čas v gibanju, kamor koli bi zavila, se zdi, bi našla novo zgodbo. Nenehno razpira nove prostore in v banalnosti vsakdana najde poezijo. Film kot ritual, kot nuja, ki bolečino pretvarja v lepoto."

Kot je o svojem filmu povedal avtor, je želel "zorni kot, ki napeljuje na neko drugo prisotnost, ki ni prisotnost človeka, ki gleda, stoji, hodi. Film ima podnaslov: 25. 4.–26. 1. To sta datuma smrti in rojstva mojega sina. Zame dva pomembna mejnika. To sta tudi začetek in konec snemanja. Vmes je točno devet mesecev."

Dobro uro trajajoča stvaritev je tako "film, ki vseskozi beži, beži pred nečim ali nekom, pred samim sabo ... Film, ki noče biti film, temveč opis, dnevnik poti, dni in življenj, ki so ušli, ki so ušli nadzoru, življenju samemu ... Kar je, beži, a beži tudi tisto, česar ni, in v nobenem od njiju ni nič romantičnega, predvsem pa ni boga ... Morda le čas, ki ga odšteva glasba, ki dominira nad begom," pa je mogoče prebrati v napovedi.

Sorodna novica Zbudi me, portret ksenofobije na Jesenicah: "Sovraštvo se rojeva iz strahu"

Najboljši igrani film je parabola o izgubi spomina Zbudi me
Vesno za najboljši celovečerni igrani film je prejel Zbudi me v režiji Marka Šantića, ki mu je skupaj z Goranom Vojnovićem in Saro Hribar prinesel še vesno za najboljši scenarij. "Avtorji brezizhodnost začaranega kroga sovraštva spretno preslikajo v domišljeno krožno strukturo, v katerem bi konec lahko spet bil začetek (filma)," je zapisala žirija.

Rok trpi za izgubo spomina, ki mu izbriše nedavno življenje. V iskanju lastne preteklosti se vrne v rojstno mesto, kjer izve, da njegov brat stopa po isti napačni poti, po kateri je hodil sam, je sinopsis filma, ki je svetovno premiero doživel že lani v Tallinu.

"Zbudi me v aktualno tematiko vstopa skozi pomenljivo perspektivo izgube spomina, skozi katero odpira prostor za premislek o sovraštvu, nestrpnosti in nacionalizmu, pri čemer do obravnavanih tem zavzame jasno stališče," ugotavlja žirija. "Vsi elementi filmskega jezika se med seboj učinkovito povezujejo in s tem ustvarijo sugestivno zaključeno celoto. Pogumen in za današnji čas še kako relevanten film, ki o nasilju spregovori, ne da bi ga sam reproduciral v podobi."

Najboljši igralec nagrado posvetil dedku
Jure Henigman je za upodobitev glavnega protagonista Roka v tem filmu odnesel vesno za najboljšo glavno moško vlogo: "Lik Roka je na začetku filma tabula rasa, prazna posoda, ki jo Henigman postopoma, prek iskanja lastne identitete, polni z vsebino. Niansirano dozira emocije in organsko prehaja med kontrastnimi stanji, od agresije do mehkobe, od duhovitosti do joka. Skozi različne odnose lahkotno plasti svoj lik in se postoma transformira." Henigman je na odru nagrado posvetil svojemu dedku, "ki je trenutno v bolnici in upam, da še ni rekel zadnje."

Sorodna novica Mož brez krivde: "Na italijanskem Krasu ima vsaka družina koga, ki je bil izpostavljen azbestu"

Jurij Drevenšek pa je za "polnokrvno in detajlirano" upodobitev ksenofobnega antagonista Damjana prejel vesno za najboljšo stransko moško vlogo: "Jasno se pozicionira znotraj filma in pomembno pripomore h kontekstu zgodbe. Pametno izbira igralska sredstva, s katerimi lik približa gledalcu, a zanj ne išče opravičil." Film je Liji Ivančič prinesel še vesno za najboljšo masko, ki "ne podleže tipizaciji", kot je zapisala žirija.

Vesna za režijo zamejskemu Slovencu, ki nas "drži v suspenzu"
Vesna za najboljšo režijo je šla Ivanu Gergoletu za film Mož brez krivde, v katerem med drugim glavni vlogi odigrata Branko Završan in Valentina Carnelutti.

"Ivan Gergolet v Možu brez krivde koplje globoko po človekovi naravi in moralnih vprašanjih, ki ga zadevajo. Koncizno vodi glavna igralca ter skozi geste, poglede in dotike razpira njuno zapleteno notranje življenje," je presodila žirija. "Hkrati uspe v filmu subtilno razpreti tudi druge pomembne teme, od problematike azbesta, prek zamejske identitete do razrednih razlik. V maniri počasnega filma si vzame čas za razvoj zgodbe, a nas s tem, ko ves čas ostaja skrivnosten in dvoumen, drži v suspenzu. Na ta način ustvari ambivalentno delo, ki nas zaposluje še dolgo po odhodu iz kinodvorane."

Film Mož brez krivde je prejel tudi nagrado Art kino mreže Slovenije. "Film Mož brez krivde že od prvega kadra eksponira samodestrukcijo slovenske manjšine v zamejstvu, kar, prepleteno z ekološko noto ter močjo in brezbrižnostjo kapitala, rezultira v vsesplošni skupni pogubi. Četudi je dogajanje postavljeno v zamejstvo Italije, lahko problematiko preslikamo na katero koli od naših manjšin. Temi neskrbi za lasten jezik in kulturo ter podjarmljenosti večini sta dramaturško izvrstno razpeti skozi naracijo in oblikovanje likov, kar je podprto z izjemno tankočutno estetiko in izpovednimi kadri. Pomnite: prah dihamo – dihamo prah," so zapisali v združenju slovenskih umetniških kinematografov.

Vesna za najboljšo glavno žensko vlogo je odnesla Diana Kolenc, ki je v igranem celovečercu Opazovanje, ki ga je režiral Janez Burger, ustvarila "izrazito izčiščeno vlogo" reševalke Lare. "Njen izraz je ponotranjen, diskreten, preprost in fokusiran. Z minimalnimi reakcijami uspe prikazati širok diapazon pomenov. Tudi ko ni v prvem planu, je njena telesna govorica prezentna, lahko bi rekli, da s filmom biva. Njena interpretacija se popolnoma zlije s stilom in žanrom," je zapisala žirija.

Film Opazovanje je Špeli Jelovčan in Vasji Kokelj prinesel vesno za najboljšo scenografijo, Juliju Zorniku in Igorju Popovskemu pa vesno za najboljši zvok.

Vesna Pernarčič je po zaslugi vloge Špele v Vzorniku, novem filmu Nejca Gazvode, prejela vesno za najboljšo žensko stransko vlogo. "Kot prizemljena starejša sestra Špela uspe svoj lik v zelo kratkem času realizirati v (po)polnosti. V trenutku, ko jo spoznamo, s svojo karizmatičnostjo naredi močan vtis. S svojim nastopom v film prinese ozadje družinske zgodbe in s tem pri gledalcu_ki vzbudi dodatno zanimanje." Za kostumografijo v Vzorniku je vesno prejela Katarina Šavs.

Še dve nagradi za festivalsko uspešnico Varen kraj
Marko Brdar je prejel vesno za najboljšo fotografijo, ki mu jo je prinesel celovečerec Varen kraj. Filmska fotografija namreč "v filmu Varen kraj postane pomemben dramaturški element. Skozi precizno kadriranje, poudarjene kompozicije, uporabo globine, senc, teme in barv ter skozi plastenje podob ustvarja močne občutke. Vsak kader je premišljeno umetniško delo, ki estetiko filma dvigne na povsem novo raven."

Sorodna novica Juraj Lerotić: "Polje duševnega zdravja je tabu, ker človeške psihe še vedno ne razumemo"

Film v režiji Juraja Lerotića je bil deležen tudi vesne za za najboljšo manjšinsko koprodukcijo, pri čemer je bil slovenski koproducent December oziroma zanj Vlado Bulajić, Lija Pogačnik, Nevenka Sablič in Saša Ban. "V vseh izraznih sredstvih vrhunsko izpeljan filmski prvenec Juraja Lerotića ni zgolj skrajno oseben, ampak tudi inovativen, tankočuten in idejno domišljen," je žirija zapisala o filmu, ki odpira vprašanja duševne bolezni in samomora. "Precizna študija človeške krhkosti preko intimne izkušnje razgalja (ne)delovanje sistema."

V letu, ko je dokumentarizem cvetel, je slavilo Telo
Vesna za najboljši dokumentarni film je šla stvaritvi Telo v režiji Petre Seliškar, ki spremlja protagonistkin boj z avtoimunimi boleznimi. "Telo je pravi filmski podvig, v katerem avtorica dosledno gradi portret ženske, ki ob vseh dolgoletnih težavah ohranja optimizem in vedrost. To je film, ki ga morate videti. Film o tem, da "bolezen ni sovražnica", kot bi rekel Gilles Deleuze. Celo več – to je film, ki dokazuje, da ne obstaja dualizem med duhom in telesom," je del utemeljitve žirije.

Kot najboljši kratki igrani film je slavil Kako sem se naučila obešati perilo v
režiji Barbare Zemljič. "Film, ki kaže več z zgoščeno telesno govorico kot z govorom. In vendar v malih prostorih s samo tremi nastopajočimi (bolje z dvema in pol) pulzira reka čustev, skritih travm, mladostnih zmot in razočaranj," je žirija zapisala o filmu, v katerem ljubezenska zveza razpade, še preden se je začela. "Zakaj tako? Vzrokov ne vidimo. Vidimo le, da za junakinjo ni srečnega konca. (...) Nam pa je hudo ob tem prikazu danes tako pogoste, strašne nesinhronosti med ljudmi in med spoloma."

Ko barbike postanejo borbike
Vesno za najboljši animirani film so prejele Borbike v režiji Nike Jurman. "Medtem ko hollywoodske barbike uživajo v mondenem življenju, se slovenske borbike borijo za umetniško rezidenco, ki jim bo za nekaj mesecev rešila eksistencialne probleme in omogočila hrano ter streho nad glavo," je vzporednico povlekla žirija. "Borbike so film nasprotij. Plastične lutke se ukvarjajo s problemi ljudi iz mesa in krvi, preprosta animacija pa preseneti s prefinjenimi tehničnimi detajli."

Vesno za najboljši študijski film je žirija namenila Alenki v režiji Kristiana Bernarda Irgla: "Čeprav je film le kratka študijska vaja, ima vse, kar imajo veliki. Poln je presežkov, ki se jih ne bi sramovali niti profesionalci s kilometri posnetega filmskega traku za sabo."

Občinstvo in kritike je najbolj navdušil portret evangeličanske duhovnice
Najboljšo montažo je žirija opazila v dokumentarnem filmu Duhovnica režiserke Maje Prettner, ki ga je montirala Sara Gjergek: " Iz materiala uspe izluščiti vse najbolj pomembne postaje njenega življenja in odpreti pomembna družbena vprašanja." Portret "fararce Jane", kot si pravi evangeličanska duhovnica v prvem planu, je na letošnjem festivalu tudi najbolj prepričal občinstvo. Njegova povprečna ocena na glasovnicah je bila kar 4,8.

Duhovnica je prejela tudi nagrado kritiškega združenja Fipresci. "Film odlikuje spretna uporaba tehnik opazovalnega dokumentarca, s katerimi režiserka več let spremlja junakinjo, ko polna ljubezni in predanosti premaguje težave iz preteklosti in sedanjosti, od spolne zlorabe v otroštvu do težav materinstva in poklicnih krivic, ki jih doživlja kot evangeličanska duhovnica. Poglobljeno pokaže, kako se duhovnica Jana pogumno upre družbenim pričakovanjem in cerkvenim dogmam, gre proti toku in se postopoma prelevi v junakinjo, ki se postavi zase," je zapisala žirija.

Vesni za posebne dosežke sta prejela dva filma. Pero v režiji Damjana Kozoleta je "konceptualno filmsko delo, ki skozi pet popolnoma različnih pristopov spregovori o minevanju, spoštovanju, prijateljstvu in zvestobi v svetu filma in onkraj. Damjan Kozole povezuje fragmente in pričevanja, ki so ostali za pokojnim filmskim in gledališkim igralcem, ter nas hkrati samoreflektivno vodi skozi svoje režijske postopke. Boleče lep poklon velikemu igralcu in odkrito slovo od prijatelja."

Zemlja v režiji Alexa Cvetkova se od drugih filmov z migrantsko tematiko "razlikuje po tem, da prikaže izvir življenjske stiske, ki vodi ljudi od doma, in ne zgolj trpljenje migrantov na njihovi poti. K uspešnemu dojemanju zgodbe veliko pripomoreta igra protagonistov, zlasti ženska vloga, in kakovostno snemalsko delo."

Vesne za najboljši eksperimentalni film letos niso podelili.

Leto dokumentarcev in Rada Likona
Za 26. FSF Portorož so v organizaciji Slovenskega filmskega centra (SFC) poleg tekmovalnih izbrali še 39 filmov za pregledni del in sedem filmov za posebni pregledni program. Skozi letošnji festival so počastili nekaj obletnic in med drugim predstavili strateški načrt za razvoj avdiovizualne industrije do leta 2030.

Tokratno festivalsko dogajanje je odprl igrani celovečerni portret družine pokojnega jadralca Jureta Šterka, naslovljen Šterkijada, v režiji njegovega sina Igorja Šterka. Na uvodnem večeru so podelili nagrado Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti, ki jo je prejel direktor fotografije Rado Likon.

Na lanskem festivalu je vesno za najboljši celovečerni film prejela komična črno-bela drama Orkester Matevža Luzarja, ki mu je ta film prinesel tudi vesno za najboljši scenarij.