Florian Henckel von Donnersmarck bo v Baden-Badnu na oder postavil Wagnerjev Nibelunški prstan. Foto: Reuters
Florian Henckel von Donnersmarck bo v Baden-Badnu na oder postavil Wagnerjev Nibelunški prstan. Foto: Reuters
Richard Wagner: Rensko zlato
Vsak nemški režiser, ki se loti katere izmed oper tetralogije Nibelunški prstan, tvega, da ga bodo mediji 'raztrgali'. Prstan namreč še vedno velja za eno najbolj bistvenih nemških opernih del. Foto: EPA
Richard Wagner: Siegfried
Najbolj bistveno vprašanje pri inscenaciji Nibelunškega prstana je vprašanje scene. Ta mora vsaj malo izražati mističnost, ki vedno obdaja vse mitološke zgodbe. Foto: EPA

Von Donnersmarck, čigar film Življenje drugih (Das Leben der Anderen) je lani prejel oskarja za najboljši tujejezični film, ima sicer za študij tetralogije Richarda Wagnerja še precej časa. K sodelovanju ga je namreč povabila ustanova Festspielhaus iz Baden-Badna, ki namerava opere Rensko zlato, Valkira, Siegfried in Somrak bogov v novi režiji uprizoriti leta 2011. Tokrat bo von Donnersmarckov sodelavec dirigent Christian Thielemann, ki naj bi v Baden-Badnu v naslednjih letih dirigiral več oper.

Saga o Nibelungih je vedno znova razprodana
Veliko operno delo - Wagner je svoje opere zaradi poudarjene dramatike in odsotnosti tradicionalne strukture opernega dela sicer imenoval glasbene drame - Nibelunški prstan v Nemčiji še danes obdaja nekakšna 'mistika'. Čeprav je bil Prstan, v katerem je Wagner povezal elemente iz Edde, knjige nordijske mitologije, in sage o Nibelungih, eno izmed najljubših Hitlerjevih del, z ogledom katerega je vedno znova 'silil' svoje nacistične podanike, Nemci veličastni dosežek Richarda Wagnerja še vedno poudarjajo kot eno nemških kulturnih čudes. Napoved vsake nove uprizoritve zato mediji pospremijo z izdatnim poročanjem in skoraj vsaka nova produkcija je razprodana.

Prstan so na novo 'sproducirali' tudi v Hamburgu
In za novo produkcijo celotne med letoma 1851 in 1874 napisane tetralogije se katero od nemških gledališč odloči vsakih nekaj let. Nazadnje se je to zgodilo v Hamburgu, kjer je ravno pred nekaj dnevi premiero doživela inscenacija režiserja Clausa Gutha, ki se je z Wagnerjem prvič spoprijel leta 2002, ko je na oder postavil Wagnerjevo mladostno delo Das Liebesverbot (Prepoved ljubezni) in najznamenitejšo Wagnerjevo romantično opero Tannhäuser. Guthu, ki je tokrat ponovno sodeloval s scenografom in kostumografom Christianom Schmidtom, nihče ne očita nekorektnosti. Predstavi, postavljeni v domačno okolje otroške in dnevne sobe, pa menda ne uspe 'ujeti' herojskega trenutka, ki ga je Wagner predvidel kot tako rekoč osrednji in najbolj bistveno element njegovih oper, povzdigujočih skrivnostno in mogočno prazgodovino nemškega naroda.

Kako se lotiti germanske mitologije
Ravno vzpostavljanje odnosa do te mitske vsebine se vedno znova izkaže za najbolj problematično nalogo nemških režiserjev, ki se lotijo Nibelunškega prstana. Kot je po premieri Renskega zlata v Hamburgu zapisal časopis Die Welt, imajo Nemci vedno znova težave s predstavljanjem germanske mitologije. Obremenjeni s polpreteklo zgodovino oziroma z vlogo pragermanstva v njej, se vedno nekoliko bojijo prikazati tisto veličastnost, mogočnost in očarljivo skrivnostnost, ki mora nujno obdajati vsa predstavljanja mitoloških zgodb v gledališču. Ker ne želijo biti prepoznani kot tisti, ki 'stojijo na isti duhovni liniji kot nacisti', skušajo potlačiti najbolj privlačne elemente mitologije, ki jo ustvaril Wagner, tako pa pogosto tudi 'uničijo' predstave.