"Iskreno, draga moja, za en d... me briga." To je znameniti citat, ki ga ob koncu filma V vrtincu izreče lik Clarka Gabla Rhett Butler, ko zapušča soprogo Scarlett (Vivien Leigh), ki je na skrivaj dolgo sanjarila o drugem, ko pa je moža zares vzljubila, ga je tudi izgubila. To je obenem tudi citat, s katerim je povezana - kot tudi z mnogo drugimi zadevami v zvezi s filmom - prava legenda, ki pa je vendar neresnična. Še danes je namreč razširjeno zmotno mnenje, da so morali producenti filma zaradi tega Rhettovega izreka plačati 5.000 dolarjev kazni, saj je bilo preklinjanje na velikem platnu v času, ko je nad filmi budno bedela 'moralna komisija', prepovedano. A resnica je nekoliko drugačna. Prav leta 1939 je namreč odbor Ameriške filmske zveze (Motion Picture Association) sprejel amandma k filmskemu kodeksu, ki je dopuščal besedi hudiča (hell) in prekleto (damn), če je bila uporaba teh besed "nujna v zgodovinskem kontekstu nekega prizora ali dialoga, ki temeljita na zgodovinskih dejstvih ali folklori ... ali če je šlo za citat iz literarnega dela."
1.400 kandidatk za vlogo
Tudi če bi bilo kazen treba plačati, bi bila to le ena izmed manjših zadreg, ki so zaznamovale snemanje filma, ki je leta 1940 na podelitvi oskarjev 'požel' kar osem zlatih kipcev. Priprave na snemanje filma o ljubezenskih težavah Scarlett O'Hara in življenju na ameriškem Jugu med državljansko vojno so namreč vzele več let. Samo glavno igralko so iskali dve leti in na pogovor je producent Selznick povabil kar 1.400 igralk. Na avdicijah so propadle velike zvezde, kot so Joan Crawford, Bette Davis, Greer Garson, Katharine Hepburn, Ida Lupino, Barbara Stanwyck, Lana Turner in Olivia de Havilland; zadnji so sicer pozneje dodelili nekoliko manjšo vlogo Melanie Hamilton, ki se v filmu in seveda tudi v romanu Margaret Mitchell poroči s Scarlettinim predmetom jalovega občudovanja Ashleyjem Wilkesom. Na koncu sta v igri ostali le Paulette Goddard in tedaj še zelo neznana angleška igralka Vivien Leigh. Ko so končno izbrali zadnjo, je producent filma David O. Selznick, ki je že prej 'navijal' za Leighovo, dejal: "Starši Scarlett O'Hara so francoskega in irskega rodu, starši gospodične Leigh so francoskega in irskega rodu."
Plemenito 'zorenje' Scarlett O'Hara
Odločitev je bila seveda pravilna. Vivien Leigh je za vlogo prejela svojega prvega oskarja (drugega si je prislužila z nastopom v podobno kultnem filmu Tramvaj poželenje), o njenem nastopu pa je v 'reviziji' filma ob njegovi sedemdesetletnici ameriški kritik Alonso Duralde zapisal: "Leighova, ki je bila med snemanjem sredi dvajsetih, se v filmu prepričljivo postara od spogledljive najstnice do hladnokrvne poslovne ženske srednjih let." Podobno kot Vivien Leigh tudi Clark Gable, ki se je sicer moral za to vlogo zadovoljiti le z nominacijo za oskarja, ni bil že od samega začetka predviden za filmskega Rhetta Butlerja. Prva Selznickova izbira je bil Gary Cooper, znani filmski kavbojski revolveraš, ki pa mu pri filmu V vrtincu ni dovolil sodelovati producent Samuel Goldwyn, s katerim je imel Cooper podpisano pogodbo.
Tudi z režiserji ni šlo vse gladko. Trije so sodelovali pri filmu. Prvega, Georgea Cukorja, ki je sicer s Selznickom sodeloval skozi obe leti priprav na film, so zamenjali po treh tednih snemanja, nekako pa je ostal navzoč ves čas. De Havillandova in Leighova, ki sta Selznicka tudi prosili, naj jim vendar pusti Cukorja, sta namreč tudi pozneje, ko je nastajanje filma že vodil Victor Fleming, k Cukorju še vedno hodili na 'skrivne' posvete glede njunih vlog. Film je tako do konca pripeljal Fleming, vmes pa ga je za nekaj tednov, ko se je zaradi izčrpanosti nekoliko umaknil, nadomeščal tretji režiser Sam Wood. Fleming je za delo seveda prejel oskarja.
Najdonosnejši film vseh časov
V vrtincu danes velja za najdonosnejši film vseh časov, če seveda pri izračunu upoštevamo inflacijo in spremembe tečaja dolarja v zadnjih sedemdesetih letih. Prav tako V vrtincu ostaja film, za ogled katerega so v ZDA prodali največ vstopnic, in film, ki ga zasledimo tako rekoč na vseh seznamih desetih najboljših filmov vseh časov. Pred krstom filma 15. decembra 1939 Selznick ni bil tako zelo prepričan o uspehu filma, v katerega je vložil toliko truda. Septembra je tako povedal: "Opoldne mislim, da je božanski, ob polnoči se mi zdi ušiv. Včasih mislim, da je to najboljši film vseh časov. Ampak zadovoljen bom tudi, če je to samo dober film."
Danes, v času zapovedane politične korektnosti, filmu V vrtincu številni očitajo seksizem in rasizem. To je precej pavšalna obsodba, saj je v besedah Scarlett O'Hara mogoče zaslediti obsodbo kuklusklana, ki se je v času državljanske vojne sicer šele formiral (v resnici so to omembo kuklusklana, ki jo najdemo v romanu, iz filma črtali), portret na začetku sicer nekoliko furijaste, a vendar vedno zelo odločne Scarlett (tudi kadar gre za samostojno odločanje o tem, koga bo ljubila) pa tudi ne more biti prepoznan kot klišejski v kontekstu časa, v katerem so bile ženske ponavadi dejansko obsojene na pokorščino možem. Bistveno pa je seveda to, kar je poudaril tudi že omenjeni Duralde: "Preden zaradi v njem izražene rasne in spolne politike napadete film V vrtincu, pomislite, da je med tem trenutkom in premiero filma minilo toliko časa, kot ga je minilo med premiero in koncem ameriške državljanske vojne. In trdimo lahko, da se je Amerika med letoma 1939 in 2009 spremenila bolj kot pa med letoma 1865 in 1939."