Ker je bil film uvrščen v uradni program, so želeli vsi izkusiti ta naslednji korak v razvoju filmskega medija, a je sledilo neljubo presenečenje, saj je organizator začel množično odpovedovati prijave, vnesene preko spletnega obrazca. Na koncu si je med 12 dni trajajočim festivalom Iñárritujev film ogledalo samo kakšnih 500 izbrancev. Za primerjavo: osrednja dvorana v Cannesu sprejme 2.300 gledalcev in je med festivalom na večini projekcij polna.

Skrivnostnost okrog filma Meso in pesek pa se je tu šele dobro začela. Nihče namreč ni vedel niti, kje se Iñárritujeva VR-instalacija sploh nahaja. Medtem ko so VR-filme na dosedanjih festivalih predvajali v raznih sejnih dvoranah, kjer so po prostoru preprosto postavili sedeže z dodatkom očal za navidezno resničnost, je tokratni dogodek dal vedeti, da gre za več kot zgolj običajen VR-projekt. In te slutnje so se izkazale za še kako pravilne.

Tudi vozniki zaprtih ust
Že sama pot do prizorišča filma je bila namreč nadvse nenavadna izkušnja. V majhni, skrajno asketsko opremljeni pisarni zunaj glavnega festivalskega kompleksa sta poleg mene čakala še dva kandidata, Francoz in Nizozemec. Stevardesa nas je pospremila do enega službenih avtomobilov – enega tistih z zatemnjenimi stekli za prevoz zvezdnikov –, v katerem nas je čakal naš voznik, nasmejan domačin. Ko ga vprašamo, kam nas pelje, nam reče le: "Žal vam ne smem ničesar povedati." Na tej točki je vse skupaj že nekoliko spominjalo na filme, kakršna sta Frankenheimerjev Vnovič rojeni (Seconds, 1966) ali Fincherjeva Igra (The Game, 1997), kjer skrivnostna organizacija kandidate pelje na srhljivo potovanje v neznano. V vsakem primeru si dobil občutek, da že ta uvertura tvori del izkušnje Iñárritujevega filma.

Izkazalo se je, da nas je voznik peljal 7 km zahodno od središča Cannesa, na letališče Mandelieu, ki se v nasprotju s tistim večjim v Nici večinoma uporablja za nekomercialne namene. Ko nas je avto odložil pred enim izmed tamkajšnjih hangarjev, nas tam najprej pozdravi Iñárritujeva publicistka in nas popelje v halo, ki je v teh dveh tednih svoj primarni namen hrambe letal odstopila umetniškemu projektu.

Še preden pa se utegnemo sploh razgledati po velikem hangarju, nas nekaj nemudoma impresionira. Že v prvih korakih po dvorani namreč zaslišimo mogočno, silovito grmenje, ki je bilo tako močno, da je dobesedno treslo streho hangarja. Takoj je bilo jasno, da bomo priča nečemu izjemnemu.

Med možnimi scenariji obiska celo smrt?
Publicistka nas, očitno že nekoliko prestrašene, povabi do improvizirano postavljenih miz, kjer smo si lahko postregli s hrano in pijačo. A še preden smo to zares utegnili storiti, nam pod nos pomoli pogodbo, katere podpis je obvezen, če želimo stopiti dalje. Na prvi pogled je šlo za dokaj standarden dokument, ki organizatorja odrešuje odgovornosti za morebitne poškodbe in druge zdravstvene težave ob ogledu filma. Ko zagledam člen, ki kot enega možnih scenarijev tega obiska omeni smrt, se tudi sam nekoliko zamislim. Z nizozemskim novinarjem se pošaliva, ko francoskega kolega kot prvega odpeljejo na prizorišče in ga dlje časa ni na spregled. "Je morda zdaj on umrl?" se smejiva, čeprav v resnici zgolj skrivava negotovost pred nadaljnjim dogajanjem.

Nizozemcu sem raje odstopil prednost pri vstopu skozi naslednja vrata.

Čakanje izkoristim za pomenek s publicistko o dosedanjih izkušnjah obiskovalcev Iñárritujevega projekta. Pove mi, da je večina nad videnim impresionirana, a da so odzivi zelo različni. Medtem ko nekateri VR-film spremljajo povsem mirno, so se našli tudi takšni, ki so med gledanjem doživeli napad panike. Nekateri so se obrnili že v trenutku, ko so zaslišali tisto mogočno grmenje pri vstopu v dvorano. Neki moški je med hojo po inštalaciji omedlel. Neka ženska je bojda začela med gledanjem kričati in se je v napadu panike začela valjati po tleh. Ker tudi Iñárritu sam ni vedel, kako se bodo gledalci odzivali na njegov projekt, je v prvih dneh festivala osebno opazoval odzive obiskovalcev, ne da bi oni to vedeli.
Na eni izmed miz je postavljena pomanjšana maketa prizorišča. Vidim, da je znotraj hangarja, v katerem se nahajam, manjši del prizorišča obdan z 4-metra visoko zrjavelo ograjo. Na njej opazim majhno plaketo, in ko stopim do nje, izvem, da gre res za pravo ograjo z mehiško-ameriške meje: "Pred vami so kosi resnične ograje iz mesta Naco v Arizoni. Pred štirimi meseci so jo podrli in jo nadomestili z novim, betonskim zidom."

Nekaj metrov stran je ob ogromnem plakatu za Iñárritujev film še ena večja plaketa. Gre za režiserjev uvodni manifest v projekt, v katerem med drugim preberem: "Med ustvarjanjem projekta sem se imel privilegij srečati in pogovarjati z mnogimi mehiškimi in srednjeameriškimi imigranti in begunci. Nekaj izmed njih sem povabil k sodelovanju k projektu, zato da njihova osebna popotovanja ne bi bila zgolj statistika za nas, druge, ampak bi namesto tega bila videna, občutena, slišana in izkušena še pri drugih. Tukaj ni nobenih igralcev. To so resnične zgodbe, ki so jih podoživeli ljudje, ki so jih zares izkusili."

In potem – končno nastopi moj trenutek za vstop. Kot izvem v zadnjih navodilih pred nadaljevanjem, bo celoten film trajal 6 minut, a bo od mene odvisno, kako dolgo se bom zadrževal v spremljajočih prostorih. Zdaj je jasno, zakaj so morali organizatorji tako strogo omejevati število prijavljenih. Ker si lahko film ogleda le en posameznik naenkrat, je pač nemogoče, da bi se v 12 dneh tu zvrstilo večje število obiskovalcev. Po hitrem izračunu si je inštalacijo ogledalo zgolj kakšnih 50 ljudi na dan, brez vštetih tehničnih zastojev, ki so zaradi prve izvedbe nedvomno rušili urnik.

Publicistka me prosi, naj prenosni telefon pustim zunaj, saj je vsakršno slikanje ali snemanje znotraj prostorov projekta strogo prepovedano. In potem mi preostane le še to, da odprem vrata in vstopim na prizorišče.

Vdor begunske resničnosti
Prvi prostor je podoben nekakšni manjši vojaški čakalnici. V asketsko prepleskani sobi z debelimi stenami in ravno tako robustnimi vrati ni ničesar drugega kot daljša klop, nad katero je napis, ki mi pove, naj si sezujem čevlje in nogavice ter jih položim v omarico na steni. Vendar pa je pod klopjo in v kotu sobe še nekaj drugega – kopica čevljev, pometanih na več manjših kupov. Očitno ne gre za čevlje obiskovalcev pred mano – ne, to ne more biti druga kot resnična obuvala beguncev in migrantov, najdena na mehiško-ameriški meji. Že od daleč opazim, da so obuvala močno zdelana. Vidim sandale, športne copate, tu in tam kakšen nahrbtni kanister za vodo, vse napol uničeno in v stanju razpadanja. V oči mi padejo najmanjši izmed teh čeveljcev. Gre za športne copatke bele in roza barve, ki bi jih pripisal punčki, stari kakšni dve leti ali tri. Podplat je skorajda popolnoma uničen.

Na steni čakalnice je luč, prav tako v vojaškem slogu, ki se ob zvoku sirene kmalu prižge in me s tem pozove k vstopu skozi naslednja vrata. Zdaj se končno znajdem v osrednjem prostoru Iñárritujevega projekta. In to res ni samo soba s sedeži in VR-očali. Gre namreč za osrednji del hangarja, preurejenega v manjšo dvoranico v velikosti kakšnih 20 krat 20 metrov. Razen dolge LED-luči ob robu dvorane je prostor popolnoma temen. A tisto, kar je najpomembneje – po celotni sobi je po tleh posuta debela plast peska in ko po njej naredim prve korake z bosimi stopali, je občutek podoben tistemu hoje po peščeni plaži in po igrišču za odbojko.

Na sredini prostora me pričakata fant in dekle, ki mi nadeneta dokaj težak nahrbtnik. Čeprav mi je takoj jasno, da se mi bo ta kos opreme pomagal vživeti v begunsko izkušnjo, nimam dvoma, da se v njem skriva tudi kos opreme za izkušnjo navidezne resničnosti, saj so iz njega napeljani dolgi kabli, ki vodijo nekam na rob dvorane. Mladenič mi razloži pravila igre: med gledanjem VR-filma lahko hodim naokoli, kolikor hočem, a ko bom dosegel rob dvorane, me bo potegnil za nahrbtnik in mi bo s tem dal vedeti, naj se ustavim ali obrnem. Nato mi na glavo nadene čelado z VR-očali in moj potop v virtualno se vendarle lahko začne.

Nasilno srečanje z mejno oblastjo
Po nekaj trenutkih teme se pred mano razpre prvi prizor. Sem sredi puščave z redko poraščenim grmičevjem, obzorje v daljavi zapirajo griči in manjši hribi. Dnevna svetloba je slaba, sonca pa še ni, zato sklepam, da gre za zgodnje jutro ali pozen večer. Vse je mirno, zato si vzamem trenutek in uživam v občutku puščavskega peska med prsti stopal, čeprav svojih nog ob pogledu navzdol ne vidim. Še bolj pa k občutku resničnosti pripore rahel veter, ki opazno giba grmičevje in dviga pesek v zrak, a ga tudi sam občutim na svoji koži.

Čez nekaj trenutkov zaslišim glasove. Obrnem se in za sabo zagledam skupino ljudi, ki se počasi premikajo proti meni. Ni dvoma, da gre za begunce. Kakšnih 15 ali 20 ljudi različnih starosti je – moških, žensk, otrok –, ki zdaj korakajo mimo mene. Malo se sprehodim z njimi in okoli njih, da bi si ogledal natančnost prikaza obrazov in takrat uvidim, da gre za animacijo. Fant na prizorišču me potegne za nahrbtnik, saj sem očitno dosegel rob dvorane.

Potem pa se to mirno pohajkovanje grobo konča. Izza brežin se zasliši vse glasnejši hrup in kmalu tudi sam zagledam več avtomobilov s sirenami, ki se z veliko hitrostjo peljejo proti nam. Begunci okrog mene začnejo kričati v paniki in strahu. Nad nami se naenkrat pojavi še helikopter, katerega vrteči rotor povzroči močne sunke vetra, ki ob vsem hrupu kar nekoliko vzamejo sapo in jih tudi zdaj na svoji koži čutim, kot da bi bili pravi. To je torej bil tisti grom, ki se je slišal ob vstopu v hangar.

Iz avtomobilov zleti skupina ameriških obmejnih policistov, ki v nas uperijo puške in začnejo kričati: "Na tla!" S svojim dretjem in orožjem popolnoma prestrašijo begunce, ki otrpnejo in popadajo na tla. Policisti ne delajo nikakršne razlike med prisotnimi. Eden izmed njih drži puško, neposredno uperjeno v obraz 6-letnega fantka, ki je popolnoma otrpel od strahu.
Ko nekaj časa opazujem situacijo, pa slika nenadoma ugasne in pojavi se nov prizor. Še vedno sem na isti lokaciji, a zdaj v puščavi ne vidim drugega kot mizo, za katero se neka družina spravlja k obedu, pred njimi pa začne po lesu plavati majhna, animirana ladja. Prizor je očitno metaforičen – sanje beguncev po boljšem življenju so se v tem trenutku razblinile v tisoč koščkov.

Film me nato spet vrne med policiste, ki še vedno grozijo Mehičanom. Ko se sprehajam mimo njih, opazim, da lahko grem tudi skozi telesa nastopajočih. Ko to storim, se razkrije skrit detalj – v telesih vidim bijoče srce, ki je enako, pa naj gre za telo ameriškega policista ali pa mehiškega begunca. To je tudi sporočilo s plakata – čeprav ti ljudje stojijo na nasprotnih straneh in so razdeljeni z mejami, družbenim statusom, narodnostjo, jezikom, kulturno, so še vedno človeška bitja, ki hrepenijo po istih stvareh.

Po tem ključnem trenutku me film postavi še pred zadnji prizor. Še vedno sem v isti puščavi, a je svetloba zdaj mnogo boljša in pa tudi – nikogar ni več. Vse naokrog mene je zavladal popoln mir in zato se lahko ponovno predam občutku rahlega vetra na svoji koži. Nekaj pa je vendarle drugače. Vsepovsod po tleh so raztreseni predmeti, ki so ostali po nasilnem srečanju. Tu so čevlji, pa kosi oblek, razni osebni predmeti. Sprehodim se do enega izmed njih in vidim, da gre za otroški nahrbtnik z narisano belo muco, ki ga je počasi že začel prekrivati puščavski pesek.

Film nato ugasne in moje pohajkovanje po mehiškem pesku se konča.

Ko se asistentoma zahvalim za ogled, me napotita še skozi zadnja vrata, kjer sledi naslednja nadgradnja videnega VR-filma. Gre za dokaj dolg, temen hodnik, po katerem so na steni razporejeni majhni kvadratni monitorji. Na njih so obrazi vsakega izmed nastopajočih v filmu, ki mi ob hoji mimo njih eden za drugim povedo svojo resnično usodo. Tu so izobraženci, ki niso mogli izpolniti svojih možnosti v osiromašeni družbi. Starši, ki so želeli otrokom zagotoviti boljšo prihodnost. Otroci, ki so ubežali revščini. Spoznanje je naslednje: kljub temu, da sem gledal animirani VR-film, je v resnici šlo za dokumentarec. Vse osebe in dogodki, ki sem jih spremljal, so bile ustvarjene po pričanjih resničnih beguncev in imigrantov, le da sem njihovo srečanje z ameriško oblastjo izkusil z lastnimi čuti ter se dotikal resničnih predmetov, ki so jih zapustili v puščavi.

Impresivno, a še vedno gre zgolj za prve korake
Celotna izkušnja Iñárritujeve inštalacije je vsekakor impresivna, saj dosedanje pojmovanje VR-filma nadgradi z razstavo resničnih usod in predmetov nastopajočih. Pa ima Iñárritujev Meso in pesek tudi kakšno slabo plat? Vsekakor bi filmu bilo mogoče očitati dvoje. Kot prvo, izkušnja 6-minutnega filma z eno statično lokacijo je zelo bežna in gre zgolj za drobec vseh obljub, ki jih ta filmski jezik prihodnosti obljublja. A glede na to, da si v teh šestih minutah en človek lasti skoraj celoten letališki hangar in vso spremljajočo kompleksno tehnologijo, je povsem razumljivo, da film ne more trajati dlje. In pa kot drugo, če ne bi šlo za poudarek na že skoraj dokumentaristični resničnosti, potem razen spremljajočih učinkov vetra in peska pravzaprav niti ne gre za tako prelomno animacijo, kakršne ne bi do zdaj imeli možnosti videti v računalniških videoigrah.

Tisto, kar Meso in pesek dela za korak naprej v polju VR-filma, pa je vendarle to, da gre za prvi VR-film kakšnega slovitega filmskega režiserja, kar je vsekakor pomemben dejavnik za prehod nekega novega izraza iz neopaznega obrobja v vsevidni glavni tok.

Inštalacija Meso in pesek bo po predpremieri na filmskem festivalu v Cannesu na ogled v prostorih Fundacije Prada v Milanu vse do 15. januarja 2018. Film navidezne resničnosti pa bo naslednji velik korak k splošni uveljavitvi doživel že na septembrskem filmskem festivalu v Benetkah, kjer bo prvič deležen samostojne festivalske sekcije.