Bombna misija (The Hurt Locker), eden izmed redkih filmov o vojni v Iraku, ki je bil deležen silne kritiške hvale, obenem pa v kina pritegnil (za ta žanr) veliko ljudi, z devetimi nominacijami velja za enega izmed favoritov na le še en teden oddaljeni podelitvi zlatih kipcev. A zadnje dneve pred velikim finalom bo ekipa Kathryn Bigelow očitno zaposlena z razoroževanjem bombe, ki so si jo podstavili čisto sami ...

Nicholas Chartier, eden izmed štirih producentov, ki trenutno na večini stavnic veljajo za favorite za to, da bodo 7. marca domov odnesli oskarja za najboljši film, se je znašel v središču precejšnjega škandala. Prekršil je namreč zelo stroga pravila, ki narekujejo, koliko in kako lahko nominiranci promovirajo svoje filme.

Njegov "zločin" je privzel obliko elektronske pošte, ki jo je naslovil na izbor glasujočih članov Akademije; ne le da jih je v sporočilu prosil, naj podprejo njihov relativno poceni, neodvisni film, pač pa je skušal tudi zagotoviti, da Akademija ne bi glasovala za njihovega (verjetno) glavnega tekmeca, 3D spektakel Avatar.

"Upam, da vam je bila Bombna misija všeč," v pismu, ki se je hitro razširilo po Hollywoodu, piše Chartier. "Če bi radi, da zmagamo, to povejte prijateljem, ki glasujejo za oskarje, povejte igralcem, režiserjem, tehnikom, scenografom, strokovnjakom za posebne učinke - če vsak pove enemu ali dvema prijateljema, bomo zmagali mi, in ne film za 500 milijonov dolarjev." Pozneje je, poroča Los Angeles Times, poslal še nadaljevanje, v katerem je še natančneje naročil, naj glasujoči na glasovnici Bombno misijo postavijo na prvo mesto, Avatar pa na deseto. (Več o pravilih glasovanja najdete tukaj).

Predolg seznam naslovnikov ...
Pravila Akademije filmskim ustvarjalcem prepovedujejo tako neposredno lobiranje pri članih Akademije kot tudi blatenje rivalov. Chartier je elektronsko pošto (po nesreči?) poslal tudi producentom filmov Avatar in Neslavne barabe, ki so seveda vzkipeli. Sledilo je "grešnikovo" poklapano opravičilo za "naivnost, nepoznavanje pravil in golo neumnost". "Moj e-mail ... je šel čez mejo in ni bil v skladu z duhom čaščenja filma. Iskreno se opravičujem vsem, ki sem jih užalil."

Bolj papeški od papeža?
Vse skupaj se morda zdi kot delanje slona iz muhe, a v Hollywoodu, kjer v imenu promocije posameznih filmov trošijo milijone dolarjev, glasovanje za oskarje pa se konča že v torek, je pismo sprožilo razgreto debato. Nekaterim se producent zdi preračunljivec, ki ne izbira sredstev, spet drugi pa stoično ugotavljajo, da možak pač ni imel sreče, da je bil ujet pri taktiziranju, ki se ga poslužuje ves Hollywood. Studii namreč vsako leto zapravijo milijone za najem PR-služb, ki lobirajo v njihovem imenu - sicer ne neposredno pri članih Akademije, ampak pri uglednih recenzentih in filmskih novinarjih ter t. i. "oblikovalcih javnega mnenja", torej ljudeh, katerim javnost najbolj zaupa. So pa vedno pazljivi, da o svojih tekmecih nikoli ne rečejo ničesar negativnega.

Teoretično bi Bombno misijo lahko diskvalificirali ...
Chartierja bi njegov spodrsljaj na koncu lahko stal mesta na seznamu nominirancev, kar bi bilo škoda: mož je imel menda ključno vlogo pri genezi Bombne misije; navsezadnje je vzel dodatno hipoteko na svojo hišo, da je pomagal zbrati 15 milijonov dolarjev, kolikor so jih za snemanje potrebovali. Vse morebitne sankcije bodo znane po koncu glasovanja (v torek ob petih popoldne po krajevnem času) - Akademija bi sicer lahko Bombno misijo popolnoma diskvalificirala, a tako drastičen ukrep se ne zdi verjeten. Če film ostane v igri in morebiti celo zmaga, bi Akademija lahko Chartierja preskočila pri deljenju vabil v svoje vrste, s katerimi počasti večino svežih nagrajencev.

Pred volitvami in oskarji ne gre brez afer v zadnjem hipu
Poleg Chartierjevega pisma Bombno misijo pesti še ena težava: vse glasnejše pritožbe vojnih veteranov in še vedno aktivnih vojakov, ki imajo pripombe na verodostojnost bojnih prizorov. O tem, zakaj se ni nihče oglasil prej (film je na tržišču že od lanskega junija), lahko ugibate sami, so pa take "afere tik pred zdajci" hollywoodska stalna praksa. Primer: ko se je leta 2003 Roman Polanski s filmom Pianist potegoval za oskarja, se je na spletu pojavil prepis sojenja režiserju iz leta 1977, v zadnjem času že neštetokrat prežvečeni primer v zvezi z njegovim domnevnim posilstvom mladoletnice. Polanski je kljub temu dobil oskarja za najboljšo režijo.

Leto predtem so krožile govorice, da je shizofreni, a genialni matematik John Nash, čigar usoda je bila tema filma Čudoviti um Rona Howarda, ne-tako-zelo-skrit antisemit. Film je na koncu dobil štiri oskarje, tudi tiste za najboljši film, režiserja in prirejeni scenarij. Leto 2004 je zaznamovala afera, malce podobna letošnji: DreamWorks je v svet poslal oglase, v katerih so znani kritiki vlogo Shohreh Aghdashloo v filmu Hiša peska in megle eksplicitno postavili pred Renee Zellweger v Hladnem vrhu. Takrat se taktika ni obnesla - oskarja je dobila Zellweggerjeva.