Spodbuda za pisanje knjige so bili pogovori z različnimi glasbeniki, končni rezultat pa je pokazal dvoje: ena od odlik improvizacije naj bi bila, da je to najbolj razširjena praksa med vsemi glasbenimi dejavnostmi, vendar je hkrati najmanj priznana in razumljena. Po drugi strani improvizacija pomeni delovanje in ne končni produkt. Tako se izmika okvirnim določitvam, ki veljajo za zapisano glasbo. Je pa svobodna improvizacija, zgodovinsko gledano, predhodnica vsem drugim oblikam glasbenega delovanja, torej seveda ni značilna zgolj za jazz.

O vsem tem se lahko prepričamo ob gledanju filma Čas za improvizacijo. Tina Lešničar je snov spoznavala že ob svojem pisanju za časopis, nato pa je s skromno, a profesionalno in požrtvovalno ekipo posnela film, ki edini lahko ujame prav to dejavnost, sodelovanje in kontekst izvedbe.

Sledila je osmim mladim, študiranim in nadarjenim glasbenikom, ki svoje pridobljeno znanje z ljubeznijo in strastjo izpopolnjujejo po svetu. Sicer pa film ponuja premisleke tako o interpretaciji kot o pisanju izvirne glasbe, o prostorih navdiha, o težkem preboju v ospredje, na pomembne festivale ali celo do zgoščenke. Glasba tako postane način življenja, trud je poplačan, ko se ljudje najdejo, zaigrajo in odplavajo v prostranstva domišljije in čustev, za katera je težko določiti izvor, kaj šele cilj.

Film je tudi montiran v slogu glasbe: najprej je tu osnovna ideja, nato razvejana nadgraditev, ki se poraja iz samega materiala – seveda s pomočjo nadvse talentiranih, delavnih in vztrajnih glasbenikov, ki jim lahko prisluhnemo tudi na slovenskih festivalih in v nekaterih klubih. Konca filma tako rekoč ni, je le predah do naslednje improvizacije v nekem drugem prostoru in času.

Neva Mužič; Iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS)