Pred leti mi je ob koncu dolge razprave domači muzikolog postavil vprašanje, ki mi še danes ostaja v glavi. Zanimalo ga je, kaj jaz in kolega somoderator kot glasbena novinarja, zaprisežena alternativi, dojemava kot resnično novo v glasbi. V trenutku sem bleknil le prvo stvar, ki mi je padla na pamet – plunderphonics, žanr sicer iz časa kasetne kulture, ki je v letu 2010 doživljal preporod v času intenzivnega zanimanja za "podivjano semplanje" in "manično predelane posnetke izvirne komponirane glasbe", kot je pojav opisala glasbenica in kritičarka Urška Preis.

Sorodna novica Simpozij: Kaj se dogaja z glasbeno kritiko in nekaj smernic za njen prihodnji razvoj

Zgolj ta navedek ni zadostoval. Vprašanje, zaradi katerega berem knjige in ki me ohranja radovednega, od takrat nosim s sabo in razmišljam, kje je v času internetne kulture in v zvočni polifoniji sploh prostor za nove glasbene premike, ki se ne bi izrazili v popularnih trendih, ampak po ustvarjalni potrebi. Za raziskovalca glasbe Nicolasa Cooka je zato ključno, da se glasba ne le posluša, ampak piše, bere in misli, saj se moramo o glasbenih premikih sploh znati pogovarjati. "Razumeti moramo, kako deluje, njeno čarobno moč, da bi se zaščitili pred njo in bi, paradoksno, popolno uživali v njej. Zato pa moramo znati glasbo ne samo slišati, temveč jo tudi brati," je zapisal v knjigi Glasba: zelo kratek uvod.

Od tod zanimanje za glasbeno konferenco z naslovom Sodobni diskurzi o glasbi (v prevodu Contemporary Discourses On Music), ki se je odvilo pretekli teden v Mestnem muzeju. Organizatorji so si v dveh dnevih zastavili predstavitev zanimanj domačih akademikov in raziskovalcev ob boku štirih publicistov in glasbenih kritikov iz Združenega kraljestva in Srbije. Področij, ki so jih pokrivali, zato ni bilo malo, poslušalcem pa so ponudili vpogled v svoje delo in raziskovanje.

Sorodna novica Vizualni umetniki pridobivajo v pravni bitki proti umetni inteligenci. Bo z glasbo drugače?

Kako priporočilni algoritmi oblikujejo naš okus za glasbo?
V Sloveniji pretakanje glasbe postaja vse bolj priljubljeno. Po podatkih Mednarodne federacije fonografske industrije (IFPI) platforme, kot sta Spotify in Apple Music, uporablja skoraj 80 odstotkov svetovnega prebivalstva. A kako poslušamo glasbo na teh platformah, ostaja vprašanje, saj vsako podjetje uporablja svoje algoritme, ki generirajo glasbene sezname za njihove individualne uporabnike, obenem pa jih tudi ne razkrije, saj je to njihova poslovna skrivnost. Robert Bobnič, doktorski študent na Fakulteti za družbene vede, osredotočen na učinke komputacije na internetne kulture, v svojem delu spremlja spremembe, ki jih proizvaja takšen način poslušanja.

Kako radikalno se danes v primerjavi s preteklostjo razlikujeta poslušanje glasbe in glasbeni okus, je težko oceniti. Ena od bolj izpostavljenih sprememb, pravi, je izgubljanje vrednosti žanrov in žanrskih opisov za sporazumevanje. Veliko večjo vrednost imajo opisi, občutja, deljena pogosto na družbenih omrežjih, kot je TikTok, ki uvajajo nove klasifikacije glasbe. Algoritme, ki analizirajo več kategorij znotraj vsake posamezne skladbe, razvijajo v spremljevalce glasbenih razpoloženj, osredotočene na izboljšanje natančnosti in globine razvrščanja glasbe na podlagi čustvene vsebine, saj le tako dosežejo cilj platform – da se uporabnik kar se da dolgo časa zadrži na platformi.

Sorodna novica BBC-jevo klasično stoletje: eden največjih arhivov klasične glasbe na svetu kmalu le klik stran

O vrednotenju glasbenih žanrov: o mostovih med klasično in ljudsko glasbo
Nekako podobno vprašanje klasificiranja si je postavila tudi britanska gostja Kate Molleson, avtorica knjige in radijska voditeljica na BBC 3, bolj umetniško obarvanega segmenta britanskega nacionalnega radia. Na predavanju je poudarila sodoben problem razločevanja glasbe s poudarkom na klasični in ljudski glasbi, ki sta se skozi zgodovino oplajali, a v modernem času je njuna ločnica ponekod postala umetna. Molleson je pojasnila, da na BBC 3 lahko predvajajo samo klasično priredbo ljudske pesmi, ne pa ljudske pesmi same, saj radio stremi k pričakovani podobi oziroma "da poslušalec ve, kaj pričakovati, ko preklopi na BBC 3".

A za Kate Molleson se marsikateri glasbeni premiki in nove tendence v glasbi dogajajo ravno na vmesnem področju. Kako ga bodo glasbeni mediji zaznali, če težijo k uniformiranosti in če želijo zadovoljiti zgolj svoje redno poslušalstvo? Kdaj so klasifikacije, kot je klasična glasba, pop in rock, postale tako omejene, se je posredno spraševala. Kot je bilo opozorjeno tudi v debati, ki bi se lahko raztegnila na celo uro, je tudi označevalec "world music" ali "glasba svetov" v podobni zagati – glasbeniki, ki so se nekoč povzpeli na valu glasbe, ki je prihajala iz t. i. "globalnega juga", po treh desetletjih ta označevalec dandanes odklanjajo, ker med drugim poudarja nekdanje kolonialistične odnose. Bi v idealnem svetu živeli brez označevalcev? Kate Molleson pravi, da niso odveč, saj le tako najdemo glasbo v knjižnicah, kakor so razporejene tudi knjige, a v idealnem svetu, pojasnjuje, nas te ločnice ne bi smele omejevati in bi bilo bolje brez njih.

Sorodna novica The Canyon Observer: razlog, zakaj bo slovenski metal odmeval na Kubi

Heavy metal in modernizem: od Black Sabbath do SunnO)))
Konferenco je sklenilo avdiovizualno bogato predavanje vizualne umetnice Sapphire Goss in odgovornega urednika spletnega glasbenega portala The Quietus Johna Dorana, ki sta argumentirala, da je heavy metal zadnja prava oblika "množičnega modernizma". V njegovih začetkih v 70. letih prejšnjega stoletja se je najprej izmikal pozornosti radijskih novinarjev, njegovo glasbo so spremljali le redki tiskani mediji, s pojavom spleta pa se je – z nekaterimi izjemami – udomačil predvsem na specificiranih glasbenih portalih. V svoji odklonskosti in težnjah po notranjih transformacijah se je žanru uspelo preleviti v nove oblike in s tem je ohranjal status moderne glasbe.

Od začetkov z zasedbo Black Sabbath v Astonu blizu Birminghama leta 1970 in pozneje do popularizacije po vsem svetu z glasbo imen, kot so Mayhem, Napalm Death in SunnO))), je heavy metal ostajal na obrobju, niti glasbeni kritiki ga niso dolgo časa umeščali v splošno zgodovino kljub njegovi priljubljenosti. Tudi akademiki so se zanj in njegove transformacije začeli zanimati izredno pozno, šele globoko v novem tisočletju, ko so prepoznali njegov subverzivni potencial. Spomnimo na mednarodni akademski simpozij o podžanru metal glasbe Black Metal Theory Symposium, ki je prečil akademske discipline od filozofije do muzikologije in se je pri nas v istih prostorih Mestnega muzeja odvil leta 2019 le dneve po požaru v Notre-Dame, katerega podoba je zaznamovala konferenco.

Zgodovina rocka kot zgodovina težke glasbe
O drugačnem, a manj subverzivnem pogledu na zgodovino glasbe je govoril tudi tretji predavatelj iz Združenega kraljestva, svobodni glasbeni novinar in kolumnist JR Moores, avtor knjige Electric Wizards: A Tapestry of Heavy Music: 1968 to the Present. Knjiga, napisana kot avtorjeva osebna zgodovina razvoja amplificirane glasbe, našemu akademskemu prostoru ne prinaša bistvenih ugotovitev, ampak zgolj popisuje in utrjuje anglosaško zgodovino glasbenih skupin, ki so po avtorjevem mnenju delovale kot samostojni inovatorji, osredotočeni na avtorski izraz in ne na komercialni uspeh, ki mu je lahko sledil.

V času, ko se o glasbi pogovarjamo skoraj izključno kot o blagovnih znamkah in jo označujemo s tržnimi oznakami, kot so klasična glasba, rock, pop, dance, knjiga Electric Wizards ponudi le površno klasifikacijo, ko skuša prikazati razvoj amplificirane glasbe. Če bi avtor mislil svet kot bolj globalno enoto, ki od snemanja skladbe Helter Skelter zasedbe The Beatles – ta za avtorja šteje kot začetek "težke glasbe" – bi bila knjiga lahko bolj zanimiva kot študijsko branje, tako pa zadosti le kot publicistično čtivo.

Sorodna novica Ženske v glasbi in kako družbena pričakovanja vplivajo na njihovo delo

Pojoči Beograd: o popularni glasbi v Srbiji
Uvedba novega termina za glasbo je včasih manj posrečena kot temeljita analiza uveljavljenega žanra, kot je na primeru turbofolka ponazorila gostja iz Beograda Irena Šentevska, avtorica knjige Raspevani Beograd: Urbani identitet i muzički video o vzponu in preporodu "neo-folka" v Jugoslaviji. Predstavila je tako ikonografijo kot razloge za njegovo popularnost, ki je radijske postaje znova niso odslikavale. Njegov elektronski preporod, moderni turbofolk in elektronsko-podivjana različica tehnofolk, takšen magnet je postal ravno zaradi posnemanja ponarodelih pesmi, nespregledljivo pa je njegovo vztrajno vezanje na komercialno kulturo v obliki sponzoriranih glasbenih videov.

Svoji deli sta predstavili še Jasna Babič Zrimšek in Nina Dragičević, katerih prispevki o današnjih sledovih subkultur in "avditorni revščini" (iz njene letošnje knjige Auditory Poverty and its Discontents – An Essay) – o utišanih ženskih glasovih, novih pristopih na področjih notnih zapisov in družbenih odnosov, ki se odslikavajo v glasbi – so dopolnili konferenco, ki ji je manjkala le kakšna skupna okrogla miza predavateljev, da bi mnenja tudi soočili in ugotovili, ali se sodobni diskurzi o glasbi lahko križajo in dopolnjujejo.