4. novembra naposled izide The Vocabulary of Madness, peti studijski album dueta Silence, ki ga Boris Benko in Primož Hladnik opišeta kot "nepričakovan album za nepričakovane čase": "Gre za prvi vodič po univerzalnem, vse bolj priljubljenem jeziku. Norost je namreč jezik, ki ga vsi govorimo tekoče – še posebej takrat, ko to ni naš namen," sta zapisala albumu na pot. Na dan izida, torej jutri, ga bosta predstavila s koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Na albumu, ki izide v spremstvu trdo vezane, podpisane knjižice v omejeni izdaji (čeprav Benko lakonično priznava, da je "izdajanje kakršne koli oblike plošče neka vrsta nekrofilije"), je, tako kot pri toliko stvaritvah zadnjih dveh let, svoj pečat pustila tudi epidemija. Deset pesmi, ki so še leta 2019 zvenele "čisto in nedolžno", se je ob družbenih pretresih pregnetlo v "zelo intenzivne pogovore z glasovi podzavesti, ki jih je nemogoče ignorirati", Benkov prepoznavni vokal pa je na trenutke distorziran in presenetljivo temačen.

Kljub distopičnim vizijam okoljske katastrofe, diagnozam družbenih psihoz in svarilom pred "za poslušalce škodljivim cinizmom" pa Slovar norosti ne more prikriti svoje humanistične vere v neupogljivost človeškega duha.

Še več: za bend, ki nikoli ni skrival svojega odpora do javnih nastopov in medijskega izpostavljanja, je covidno obdobje prineslo nepričakovan uvid: "Pred covidom sem sebe dojemal kot introvertiranca, kot človeka, ki nima težav s samoto," priznava Benko. "No, izkazalo se je, da sem se grdo motil. Na svoje veliko presenečenje sem ugotovil tudi, da pogrešam koncerte – to me je res šokiralo."

Več pa v spodnjem intervjuju.

Zgoščenke niso več ravno paradni konj glasbene industrije: za zbiralce so tu vinilne plošče (in v zadnjem času celo kasete), preostali glasbo poslušamo digitalno. Kljub temu izdajata zbirateljsko zgoščenko v omejeni izdaji, ki jo bosta oštevilčevala in podpisovala, in spremljevalno knjižico z esejem ter besedili. Je tovrstna nadgradnja po vašem mnenju edina prihodnost za fizične nosilce zvoka?

Izdajanje plošč na splošno se mi zdi neka oblika norosti, rahlo nesmiselno početje. Izdajanje kakršne koli oblike plošče je neka vrsta nekrofilije. Iz navade, inercije in nostalgije pri življenju ohranjamo stvar, ki je v bistvu že mrtva. Za mlajše generacije je to tako ali tako popolnoma nesmiselno. Za CD sva se odločila iz praktičnih razlogov: zaradi covida je bila čakalna doba za vinilko preprosto predolga. Razmišljava pa, da bi v prihodnosti ploščo izdala tudi na vinilu.

Albume že nekaj časa izdajata pod okriljem društva Pekinpah, ki se primarno ukvarja s produkcijo sodobnega plesa. Zavestna odločitev, da nočeta biti pod okriljem klasične založbe?

Najini intervali med izdajami so tako dolgi, da najbrž ni založbe, ki bi bila pripravljena na naju čakati tako dolgo. Praktično je, da je Pekinpah "hišno podjetje" in tako lahko obdrživa pravice za svoje delo oz. boljši nadzor nad njimi. Najina izkušnja z glasbeno industrijo je, da je od časov, ko sva začela, suvereno razpadla. Od klasične založbe v resnici dobiš relativno malo – velik del tega lahko opraviš tudi sam in poiščeš pomoč samo za digitalne izdaje ter podobno.

Collinsov slovar angleškega jezika je že izbral svojo besedo leta 2022: "permacrisis", permakriza, ki jo definira kot "podaljšano obdobje nestabilnosti in negotovosti, še posebej táko, ki je posledica serije katastrofalnih dogodkov". Že vajin prejšnji album je bil naslovljen Glasbena spremljava za konec sveta – to tudi priča o določenem zeitgeistu permakrize. Neprestano živimo tik pred koncem sveta.

V resnici sva bila v dilemi: kam lahko še greš po tem, ko si izdal glasbeno spremljavo za konec sveta? Novi album zato vidiva kot logično nadgradnjo prejšnjega. Absolutno živimo v času "permakrize", v času, ko je normalnost postala anomalija in obratno – stanje konstantne iztirjenosti je postalo normala. O teh stvareh zelo veliko razmišljam in glede na to, koliko časa se situacija že vleče, nanjo gledam rahlo pesimistično. Ujeli smo se v spiralo, iz katere se bo zelo težko izviti.

Posvetilo na zadnji strani albuma, "For the Jung of heart", vodi do Carla Gustava Junga, psihoanalitika, ki je med drugim lastni psihični zlom izkoristil za študij svoje podzavesti. Skratka, človeka, ki je "znorel", da bi razumel norost. Trdil je, da je norost samo "izjemna reakcija na obče čustvene probleme". Vaju je to nagovorilo?

Zaradi tega sva kot popotnico albumu uporabila tudi citat Akire Kurosawe: V norem svetu so le norci zdravi. Dejansko je abnormalno, od človeka pričakovati, da se bo počutil normalno v norem svetu. Kolektivno nelagodje, ki ga čutimo vsi, se mi zdi v bistvu edina normalna reakcija. Naša iztirjenost je povsem normalna, se pa manifestira na zelo različne načine – po eni strani so tu depresija, stres, tesnoba in podobno, po drugi pa malo agresivnejše oblike norosti, ki zajadrajo v politično radikalizacijo in nasilje. Vse to je del iste zgodbe, vsi na neki način kompenziramo.

Pravkar sta izdala videospot za pesem Dead Man. Doživljam ga kot minigrozljivko o maskah racionalnosti, ki jih nosimo v vsakdanjem življenju. Zdi se, da ilustrira nujo, celo terapevtsko vrednost iracionalnosti v vsakdanjem življenju.

Iracionalnost je pravzaprav esencialna za to, da obdržimo zdravo pamet: nič nas ne izčrpa bolj kot to, da smo prisiljeni biti dalj časa razumni, odgovorni. Takrat se moramo sprostiti – in človeško sproščanje je relativno iracionalna zadeva. Samo poglejte: ukvarjamo se z ekstremnimi športi, tečemo maratone, plezamo na abnormalno visoke gore, mečemo se iz letal s padali ipd. Iracionalna komponenta je torej zelo močna in tudi umetnost dojemam kot neke vrste terapijo, kot sproščanje iracionalne plati, prtljage, ki se nabira v podzavesti.

Problematično seveda postane, kadar svojo dozo subverzivne inkoherentnosti in iracionalnosti iščemo pri politikih. Tako na oblast pridejo Trumpi?

Od nekdaj me zanima druga svetovna vojna in trideseta leta so bila zame vedno misterij. Kako sploh prideš v situacijo, da te lahko nagovori neki Hitler ali Mussolini? Potem pa se je zgodil naš čas in nekako razumem: te figure v bistvu zelo dobro nagovarjajo kolektivno podzavest, v tem so zmagovalci. Če jih poskušamo racionalno analizirati, vsakič trčimo z glavo v zid. Ne da se jih racionalno analizirati, ker kolektivno podzavest nagovarjajo v kodiranem, a učinkovitem jeziku. Pogosto me šokira, koliko ljudi s čisto lahkoto razume sporočila, ki jih sam ne – pa se imam za relativno inteligentnega človeka. Kar prihaja iz njihovih ust, se mi zdi očiten nesmisel, pa imajo kljub temu milijone zvestih sledilcev.

Antiintelektualistične težnje v družbi so izjemno močne.

To je v veliki meri rezultat družbenih omrežij. Mnenje znanstvenika, ki se z določenim vprašanjem poklicno ukvarja že dvajset ali trideset let, smo izenačili z mnenjem nekoga z ulice; v medijih dobita na razpolago enako količino časa. Sociološki eksperiment družbenih omrežij se mi zdi fascinanten: orodje, ki je bilo vzpostavljeno za lažje povezovanje ljudi, se je izkazalo za popolno nasprotje tega, za verjetno najbolj družbeno rušilen eksperiment. Obstaja tudi težava algoritmov, ki te zaprejo v mehurček lastne norosti, kjer te hranijo s tvojimi lastnimi paranojami in strahovi, če jim to dopustiš.

Bo prevzem Twitterja, ki ga je izvedel Elon Musk, dejansko spremenil naravo tega družbenega omrežja? Ali pa Twitter samo pospešeno privzema svojo pravo naravo?

Upam, da nisem preveč žaljiv, če rečem, da se mi zdi rahlo kretensko pričakovati poglobljeno debato na platformi, kjer si omejen na 280 znakov. V resnici se zelo bojim družbenih omrežij, ker tako zelo olajšujejo manipuliranje z javnim mnenjem in so odlično orodje za množični nadzor. Do neke mere omrežja sicer pomagajo pri širjenju informacij, ki drugače nikoli ne bi prišle v mainstream, ampak to velja tudi za neresnične informacije. In negativna stran je organizirana neprimerljivo bolje kot pozitivna stran.

V spremnem eseju k albumu poudarite, da smo ljudje od nekdaj obsedeni z iskanjem "skrite resnice", pa naj bo to Bog, Čarovnik iz Oza ali pa nevidni vzvodi moči, ki jih 'razkrivajo' teoretiki zarote. Vse to zgolj odvrača pozornost od resnice, ki jo imamo pred očmi. Je ta neovrgljiva resničnost okoljska kriza? Videospot za pesem A Moment's Song je precej jasen: svet je obrnjen na glavo, gozdovi pa gorijo.

Tako je. Iracionalnost sveta se najbolje odraža ravno v podnebni krizi. Pred nekaj dnevi so Združeni narodi izdali opozorilo, da nas čaka kolaps družbe. Novica se je komajda prebila v javnost, zasledil sem jo dobesedno po naključju.

P. S., družba se bo sesula.

Točno tako. (Smeh.) Ta trenutek v času je zgodovinsko zanimiv. Kot družba smo izgubili kakršno koli zaupanje v institucije. Bog je padel, politiki že dalj časa ne verjamemo, v zadnjem času prihaja do izraza, da tudi medijem ne. Najbolj žalostno pa je to, da smo hrbet obrnili tudi znanosti. Razumem, da ni pametno zaupati npr. farmacevtskim korporacijam, noro pa se mi zdi v celoti odreči znanosti. To me spomni na Carla Sagana, ki je že v osemdesetih govoril, da se nam kaj takega utegne zgoditi. Kot družba smo izgubili temelje, od koder izvira občutek popolne izgubljenosti, pa vsesplošna polarizacija in radikalizacija. Gospodarstvo, ki je bilo nekoč lepilo in gonilna sila družbe, se seseda samo vase: koncept neskončne gospodarske rasti je popolnoma iracionalna ideja, to razume vsak otrok. Česa naj se torej v vsej tej norosti sploh oprimemo?

Ali na področju okoljske krize verjamete v konkretne sistemske rešitve? Zdi se, da se v javnem diskurzu odgovornost prelaga na posameznika (npr. na naš individualni ogljični odtis ali uporabo plastičnih slamic), ne pa na največje onesnaževalce, korporacije.

Ne vem, zakaj, a že od nekdaj sem idealist in optimist, kar je na žalost recept za zelo kakovostno in trajno nesrečo. Ljudje smo fascinantna vrsta, sposobna neverjetnih stvari – konec koncev smo na Luno odleteli s tehnologijo, ki je danes na ravni pralnega stroja. Če se nečesa zares lotimo, to izpeljemo. Težava človeštva je kvečjemu v tem, da smo preveč uspešni v svojih namerah – vse prehitro sistemiziramo in optimiziramo. Že Nikola Tesla je opozarjal, da so avtomobili na notranje izgorevanje problematični, a v naslednjih stotih letih smo svetovno proizvodnjo teh avtomobilov optimizirali do te mere, da danes predstavljajo eno največjih groženj za okolje. Če kaj, smo preveč učinkoviti.

Absolutno verjamem, da smo stvari sposobni še obrniti. Drugo vprašanje je seveda, ali za to obstaja politična volja in ali je mogoče ljudi o tem prepričati. Kar se tega tiče, je imel najbrž prav film Don't Look Up. Razumem ljudi, ki se nočejo spoprijeti s podnebno resničnostjo: če začneš razmišljati o tem, v kakšnem svetu bodo živeli tvoji otroci, te najbrž prevzame taka groza, da hočeš odvrniti pogled, stvar je preprosto prevelika. Ampak težave ne bodo izginile, če se bomo obračali stran.

Drobni tisk na koncu albuma svari pred "nazornim cinizmom", ki bi lahko bil moteč za poslušalce. Ne zvenite ravno kot cinik. Tudi druga polovica albuma nosi podnaslov How to Appreciate Humanity Against One's Better Judgement, Kako ceniti človeštvo lastni zdravi pameti navkljub.

Zdi se mi, da je cinizem zelo značilen za idealiste. Najbrž je to obrambni mehanizem. Kaj pa ti drugega preostane, ko leta in leta gledaš, kako se človeštvo med racionalno in iracionalno izbiro vedno odloči za zadnjo?

Poleg Kosovelove Vihar, Vihar na albumu izstopa še pesem Kisik, ki je, v nasprotju s preostalimi, v slovenščini. Je to nova pesem ali skladba iz istoimenske gledališke predstave pred 11 leti?

Tako je, pesem je bila napisana za predstavo Primoža Ekarta.

V tem primeru me zanima, kako izbereta, katere skladbe iz vajinega obsežnega gledališkega opusa sodijo tudi na studijski album. Posamezne pesmi se torej nakapljajo skozi leta, albuma se ne lotita ločeno od svojega drugega dela?

Imava privilegij dela v gledališču in pri filmu, pri čemer nastaja zelo veliko glasbe. Možnost, da izbereva "smetano" zadnjih desetih let, nama zelo ustreza. Glasbeno album predstavlja best of zadnjega desetletja, besedila pa so nastajala skupaj, v istem obdobju.

Sorodna novica Silence: Musical Accompaniment for the End of the World

Kateri umetniški sodelavci zadnjih desetih let so na vaju najbolj vplivali? Ogromno sta delala s Tomažem Pandurjem, potem pa tudi z Livijo Pandur, Sonjo Prosenc, Matjažem Pograjcem, Matjažem Bergerjem …

Vsi vplivajo na naju. Če bi moral izbrati enega, bi bil to definitivno Tomaž Pandur. Pred njim sva razmišljala bolj ... pirotehnično, maksimalistično. Ob delu z njim sva ugotovila, da lahko dosežeš neprimerno večjo stopnjo dinamike z manjšim številom elementov; temu rečem maksimalistični minimalizem. Hkrati sva odkrila, da zelo hitro trčiš ob strop, če stopnjuješ glasnost in število elementov. Ko se obrneš navzdol, proti pianu, proti tišini, je spust neprimerljivo daljši – in znotraj glasbe tudi precej manj raziskan. Več je še relativno neodkritih kotičkov.

Kako se danes počutite v odnosu do albumov Silence iz devetdesetih, Ma non troppo in Unlike a Virgin? Se ne identificirate več z njima? Album Unlike a Virgin je produciral Gregor Zemljič, s katerim zdaj znova sodelujete.

Z Gregorjem smo izgubili stik za kakšnih deset let; v tem času je postal etabliran mojster za glasbeni mastering. Ker sva ustvarjala relativno minimalističen, zelo ambientalen album, se nama je zdelo, da bi moral biti zvok res kar najboljši. Spomnila sva se na Gregorja, ki je nato projekt popolnoma posvojil. Več kot eno leto je vložil v piljenje zvoka, izjemno vesela sva, da smo se znova našli. Delati z njim je bila izjemna izkušnja.

Stare albume pa sam zelo težko poslušam. Slišim svojo zelenost in neizkušenost – kdaj pa kdaj je to šarmantno, drugje se pa ob tem nakremžiš. Več teh starih pesmi igrava še zdaj, a z novimi aranžmaji.

Načrtujeta še več videospotov za nove pesmi? Zelo lahko si predstavljam koncept desetih videospotov za deset pesmi z albuma.

Tak je bil dejansko izvirni načrt, a se je izkazalo za tako kompleksen podvig, da ne vem, ali bova zmogla. Še kakšen video pa prav gotovo sledi.

Album je bil ko-koproduciran v sodelovanju s covidom, lahko preberemo. Pesmi, kot so Kisik, Fears, Why Waste a fine Slavery? že z izbiro besedišča stopajo v dialog s preokupacijami covidnega obdobja. Kaj vas je ta čas naučil o družbi? Zdi se, da smo kolektivno zelo hitro pozabili vse globoke uvide, do katerih smo prišli v prvi polovici leta 2020.

Absolutno, o tem sva se pogovarjala prej. Znašli smo se v trenutku, v katerem bi lahko zavili v racionalnejšo smer, pa smo se odločili ravno nasprotno. Patologije neoliberalizma, ki bi jih lahko takrat obravnavali, smo spregledali: pomikamo se na primer v smer privatiziranja zdravstva.

Sorodna novica Silence o glasbi za konec sveta: "Poln kufer imava svojih vedeževalskih uspehov"

V Kinu Šiška sta takrat priredila Koncert za nabito prazno dvorano, češ da je bilo to obdobje za vaju tako navdihujoče kot tudi strašljivo. Zakaj navdihujoče?

Pred covidom sem sebe dojemal kot introvertiranca, kot človeka, ki nima težav s samoto. No, izkazalo se je, da sem se grdo motil. Na svoje veliko presenečenje sem ugotovil tudi, da pogrešam koncerte – to me je res šokiralo. (Smeh.) Ena od osnovnih stvari, ki sem se jih naučil v tej situaciji, je bila, da je povezava med ljudmi precej močnejša, kot sem mislil. To lekcijo smo sicer zelo hitro pozabili in prešli nazaj v atomizirano družbo nesrečnih posameznikov, kjer vsak ždi v svojem balončku nesreče, stresa, izgorelosti, depresije ... Tega ne znamo preseči in najti povezave.

Isto težavo, kot jo imamo znotraj človeške družbe, imamo tudi v odnosu do narave. Pozabili smo na povezavo – pod vtisom smo, da smo nad naravo in da lahko živimo tudi brez nje. Fascinantno je, kako ranljiva bitja smo v resnici. Izpolnjenih mora biti ogromno pogojev, da sploh lahko normalno funkcioniramo – mi pa načrtno rušimo te pogoje, režemo metaforično vejo, na kateri sedimo. To je nekaj, kar vsi vidimo, pa obenem ne mignemo s prstom, da bi kaj spremenili. Tudi to je bilo zame eno od presenečenj covida. Nadeli smo si plašnice in nadaljevali po starem.

Na tej točki se vračava k Jungu, ki je opozarjal, da bomo, dokler ne bomo spoznali samih sebe in mehanizmov, ki nas vodijo, ves čas ponavljali iste zgodbe. Zaradi te misli je Jung omenjen na platnici, album pa je rdeče barve, kot poklon njegovi Rdeči knjigi.

Album se poleg te družbenokritične dimenzije giblje tudi v sferi intimnega.

Prvenstveno v sferi intimnega. Pri nama gre vedno bolj za introspekcijo kot za obračanje navzven.

Človeka kot intimnega in družbenega bitja se najbrž ne da ločevati na dvoje. Ljubezen nekje omenjate kot "an antidote to life", protistrup življenju.

Svet je refleksija tega, kar čutimo na intimni ravni in česar ne delimo z okolico. Stvari, ki se jih nočemo lotiti in jih potlačimo, se manifestirajo v družbi kot vse oblike norosti, o katerih se pogovarjava. Družba se torej absolutno odraža v posamezniku.

Psihično zdravje je pri nas še vedno neverjetno tabuizirano, ljudem se je o teh stvareh težko pogovarjati. Neradi priznajo, da so na pomirjevalih, da imajo napade tesnobe ipd. Če na primer razkriješ, da imaš raka, to ni več tabu, še vedno pa je tabu priznanje, da si shizofrenik ali da si poskušal storiti samomor. Te pregrade bi bilo treba nujno porušiti.

Sorodna novica "Nerazumnost se na dolgi rok izplača. Ljudje jo radi zamenjujejo za karakter"

Sam imam že okrog dvajset let težave z nespečnostjo. Ko se mi je to začelo dogajati, sem bil prepričan, da sem edini na svetu s to težavo. Ko začneš obiskovati skupine, kar naenkrat odkriješ, da je na kupe takšnih, kot si sam. Morda zveni bizarno, ampak bolezni nas nekako povezujejo. To, kako se resničnost, v kateri živimo, manifestira v naših psihičnih težavah, nas povezuje. Ustvarili smo družbo, ki zelo kvalitetno proizvaja duševne težave, še posebej na Zahodu. Vse, kar v družbi pojmujemo kot uspeh, ima strašne stranske učinke. Že v glasbeni industriji je ogromno posameznikov, ki so ogromno dosegli, a so bili kot ljudje izrazito nesrečni – Michael Jackson, Elvis, Amy Winehouse, Kurt Cobain in drugi. Pogosto se mi zdi, da je privoščiti človeku to, kar v družbi pojmujemo kot uspeh, skoraj sadistična drža. (Smeh.)

Zasledila sem podatek, da sta imela pred epidemijo skladbe za novi album že napisane in da so bile predvidene za klavir in godalni orkester. Zaradi vseh covidnih omejitev sta nato presedlala na delo z zgolj klaviaturami. Kako drugačen je torej album Vocabulary of Madness od tistega, ki bi nastal v "normalnih" okoliščinah? Bi se pojavilo eksperimentiranje z zvokom in glasom, kakršnega slišimo denimo v pesmi Let Me Be Love?

Ne, najbrž ne. Prvi aranžmaji so bili zelo "lepi“, čisti in nedolžni – nato pa je začel vanje kapljati covid. Med delom sva ugotovila, da je ključ albuma glas oz. glasovi. Glasovno igranje, ki ga poudarjate, je ilustracija glasov podzavesti, zelo intenzivnih pogovorov s samim sabo, glasov, ki jih je nemogoče ignorirati.

Hkrati se mi zdi, da je glas tisti inštrument, na katerem se najprej manifestira vse, kar doživljaš. Ko sem pesmi odpel s svojim običajnim glasom, so mi zaradi konteksta oz. situacije zvenele narobe. Šele ko sva jih začela kriviti in so postali abnormalni, so mi zazveneli času primerno, pravilno.

Katero pesem trenutno najraje izvajate v živo?

Za petkov koncert sva pesmi na novo rearanžirala. Nastopila bova namreč v spremstvu Marka Kragelnika na čelu in Mateja Haasa na violini; v drugi polovici se nam pridruži tudi dolgoletni sodelavec, pianist Igor Vićentić. Trenutno me najbolj preseneča pesem Anatomy of a Kiss, v njej sva našla stvari, ki jih prej nisva začutila.

Pesem Vihar, Vihar, uglasbitev pesmi Srečka Kosovela, sta posnela za serijo Dolina rož in jo zdaj vključila na album. Nastala pa je že pred tem?

Pesem ima zelo dolgo zgodovino, originalno je nastala za državno proslavo ob kulturnem prazniku. Posnetek proslave je videl režiser Matevž Luzar, ki je nato sklenil, da bi to pesem rad imel v špici serije. V osnovi pesem ni bila mišljena za album, a sva ravno v času nastajanja snemala različico za televizijo in jo sklenila dodati.

Kako se počutite pred petkovim koncertom? Ali nastopanje – po umiritvi epidemične tesnobe – znova dojemate kot manj prijeten del ustvarjanja? Na tihem pogrešate "nabito prazno" dvorano?

Kot rečeno, sva oba s Hladnikom zelo introvertirane sorte, zato je najin prvi refleks ob pogledu na oder: Beži stran! Dejansko pa je interakcija, komunikacija z občinstvom izjemno močna stvar, ki jo začutiva kljub tremi. To plat sva v resnici zelo pogrešala. Glasba, to valovanje zraka, resnično presega meje. Fascinira me, kako se lahko z njeno pomočjo najdemo in kakšno univerzalno izkušnjo predstavlja.

Zdi se, da imata Silence še posebej oseben odnos s svojimi oboževalci, ki so večinoma z vama že leta.

Res imamo oseben odnos, zdaj imava res možnost, da sva prek družbenih omrežij v stiku z ljudmi. Če ti izkazujejo naklonjenost, ki ti dejansko veliko pomeni, je edino korektno, da z njimi vzdržuješ oseben odnos in presežeš svojo lupino.

Sklepna pesem albuma, Heart Street, tematizira subtilno poezijo v znanem, v vsakodnevnem. Je to vajin odgovor na norost? Vrnitev k odrešilni moči umetnosti?

Absolutno. Ljudje smo relativno enostavna bitja in v resnici za življenje potrebujemo zelo malo. Poiskati je treba pot nazaj k enostavnosti. Mislim, da je Henry Miller nekoč izjavil, da je najboljše zdravilo za človeka to, da se odklopi od sveta, ne bere novic, ne posluša govoric in uživa v lenobi. S tem se definitivno strinjam.

Vesel sem, da sem se "ozdravil" številnih stvari, ki so mi pomenile veliko v mlajših letih. Ena od stvari, ki so vprašljive vrednosti, pa jih družba zelo povzdiguje, je ambicija. Vsi imamo ambicije, da bi postali pomemben dejavnik v družbi, ampak v resnici s tem le teroriziramo sami sebe. Zame je zelo osvobajajoča zavest, da živimo v svetu, kjer vse zelo hitro zdrsne v pozabo in imaš zelo intimno razmerje tudi z lastno irelevantnostjo. Živeti pod radarjem je dejansko bolj kvalitetno kot eksponirano življenje na očeh javnosti, ki simbolizira "uspeh".