Kino Šiška koncertno sušo prebija s štreamom, serijo interaktivnih spletnih prenosov koncertov z velike dvorane Katedrala. Kot poseben dodaten dogodek, "štream special", danes gostijo Silence, slovenski dvojec intimne, razpoloženjske glasbe, ki med svojimi oboževalci uživa skoraj kultni status.
Koncert lahko v neposrednem prenosu danes ob 21.00 spremljate na 2. programu Televizije Slovenija, na naši spletni strani in na kanalu YouTube Kina Šiška. Vokalist Boris Benko priznava, da ga nastopanje pred prazno dvorano ne moti preveč: "Ne bi se rad hvalil, ampak introvertiranci in socialni neprilagojenci smo dejansko veliki zmagovalci samoizolacije."
Skupino Silence so daljnega leta 1992 ustanovili Boris Benko, Matjaž Ferenc in Primož Hladnik. Svoj prvi koncert takrat še občutno bolj elektronsko obarvane glasbe so izvedli v Ljubljani dve leti pozneje. Ferenc je leta 1995 skupino zapustil, od takrat v duetu ostajata Benko in Hladnik. Njuna diskografija šteje štiri studijske albume – Ma non troppo (1997), Unlike a Virgin (1999), Vain – A Tribute to a Ghost (2004) in Musical Accompaniment for the End of the World (2012). Poleg posamičnih konceptualnih projektov, kakršno je bilo sodelovanje s skupino Laibach (Volk, 2006), sta tudi plodovita ustvarjalca glasbe za gledališke predstave.
Epidemiji je uspelo nemogoče: ustvarila je svet, v katerem se dela umetnikov še bolj berejo, gledajo in poslušajo, hkrati pa so se umetniki prisiljeni še bolj naprezati, da so za svoje delo plačani.
V kontekstu svetovnih družbenih sprememb, ki smo jim bili priča v zadnjih mesecih, tudi znane pesmi razkrivajo nove pomenske plasti, ugotavljata: "V zraku, ki ga dihamo, sta novoodkriti svežina in globina, zvezde pa sijejo z močnejšim leskom. Celo stari komadi zvenijo drugače—novi pomeni vznikajo med vrsticami besedil, glasba pa brenka po drugih emocionalnih strunah."
"Pridružite se proslavi ob turbulentni splavitvi novega sveta," nocoj vabita Silence. "Nazdravili bomo potencialu in se spomnili nevarnosti tega izjemnega trenutka. Slednji je hkrati inspirativen in strašljiv, ker nam nazorno kaže, da je v resnici čisto vse mogoče.”
V nadaljevanju pa lahko preberete več o tem, kako Boris Benko doživlja pokarantenske čase, družbeno klimo in nastopanje po zapovedih socialnega distanciranja.
Ko sta svoj prejšnji album naslovila Musical Accompaniment for the End of the World, sta po lastnih besedah hotela ljudem ponuditi nekaj domačnega in pomirjujočega, "nekaj, na kar so navajeni in čemur zaupajo: slabe novice". Nas mora biti zdaj torej strah impliciranega optimizma v naslovu "Iz novega sveta"?
Brez skrbi, nikoli si ne bi privoščila tako odkritega zdrsa v optimizem. Novi svet ne pomeni nujno boljši svet. Ljudje smo znani po tem, da redno podiramo meje – to seveda velja v obe smeri. Tako kot po eni strani segamo po zvezdah, si tudi v nasprotno smer postavljamo vse ambicioznejše cilje. Ob legendarnih bušizmih smo mislili, da je postavljen nedosegljiv mejnik ... pa je nato prišel Trump.
Najbolj me skrbi množenje teh vzvratnih revolucionarjev. Precej uspešno nam dokazujejo, da nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še precej slabše.
Kaj nas svetovna kriza, ki jo prestajamo, uči o povezanosti človeške vrste? Nam je izolacija, paradoksalno, končno predočila, kako zelo je naš obstoj odvisen od drugih ljudi?
Epidemija nam ni razkrila nič novega. Razlika je le v tem, da je danes še malce težje zanikati tisto, kar smo vedeli že pred krizo: da živimo v precej paradoksalni, asocialno orientirani družbi, ki ima resne težave s solidarnostjo, vidi starejše kot odvečno breme, ima rahlo zaničujoč odnos do ljudi na socialnem dnu in postavlja ekonomijo nad zdravje in okolje.
Človeštvo spominja na Wildovega Doriana Graya: vzdržujemo fasado, svojo realno podobo pa smo skrili na podstrešje in jo pokrili. Epidemija nas je prisilila, da smo za trenutek poškilili pod pregrinjalo.
Mislim pa, da tudi ta šokterapija še ne bo dovolj. Paolo Giordano je dejal, da se boji, da bi strah minil, preden bi nas spodbudil k spremembam. Glede na hitro vračanje sveta v stare tirnice bi rekel, da se njegov strah uresničuje.
Kaj bo "novi svet" po vajino pomenil za naše razumevanje svobode in človekovih pravic?
Nič posebnega. Že prej smo imeli sumljivo razumevanje svobode in človekovih pravic. Navsezadnje živimo v časih 'velikih, čudovitih zidov'. Javnost se ni pretirano razburjala nad Snowdnovimi razkritji in razkritji drugih žvižgačev o množičnem nadzoru, migrantska kriza pa je precej jasno pokazala, da velik del Zahoda z veseljem žrtvuje svobodo za občutek varnosti.
Človeštvo spominja na Wildovega Doriana Graya: vzdržujemo fasado, svojo realno podobo pa smo skrili na podstrešje in jo pokrili. Epidemija nas je prisilila, da smo za trenutek poškilili pod pregrinjalo.
Kako svoje skladbe iz "apokaliptičnega" leta 2012, na primer Death is New York ali pa Children of the White Flag, doživljata v 2020? Verzi, kot je npr. "We've got it all, though it is on loan" kar naenkrat razkrivajo nekakšno preroškost.
Po pravici povedano, imava poln kufer svojih vedeževalskih uspehov. Razmišljava, da bi začela pisati skladbe o miru na Zemlji in vsesplošni blaginji, da bomo imeli vsaj kaj pozitivnega od najine preroškosti.
Koncert bo vključeval tudi goste oz. gledališke in plesne intervencije. Kaj lahko v naprej poveste o tem?
Pridružila se nama bosta Nastja Bremec Rynia in Michał Rynia iz MN Dance Company, izjemna plesalca, s katerima sva sodelovala pri predstavi De-Set. Nastopil bo tudi pianist Igor Vićentić, najin dolgoletni sodelavec. Tokrat v novi, bolj gledališko obarvani vlogi. Pridužila se nam bosta tudi mlada glasbenika Nejc Poljanec in Gal Golob.
Fiktivnemu Vainu, ki ste ga "pokopali" z albumom A Tribute to a Ghost, ste med drugim pripisali citat :"The trouble with music is that it often deals with listeners". Ne skrivata, da igrata predvsem sama zase: "Če ustvarjaš glasbo, po eni strani delaš za nekoga, po drugi strani pa – vsaj v najinem primeru – tudi če tega nekoga ne bi bilo". Skozi prizmo teh izjav se zdi "novi svet" za vajino ustvarjanje pravzaprav idealen.
Ne bi se rad hvalil, ampak introvertiranci in socialni neprilagojenci smo dejansko veliki zmagovalci samoizolacije.
Časi socialnega distanciranja so nenaklonjeni polnim koncertnim in gledališkim dvoranam. Bi te nove omejitve lahko postale umetniško izrazno sredstvo? Bomo prisiljeni na novo ali drugače razmisliti (fizično) razmerje med nastopajočim(i), občinstvom in avditorijem? Stuttgartska opera si je na primer zamislila serijo desetminutnih koncertov 1 na 1 – po en glasbenik nastopa za enega samega poslušalca.
Epidemiji je uspelo nemogoče: ustvarila je svet, v katerem se dela umetnikov še bolj berejo, gledajo in poslušajo, hkrati pa so se umetniki prisiljeni še bolj naprezati, da so za svoje delo plačani. Ne vem, kdo si je izmislil izraz 'malo denarja, malo muzike', sem pa prepričan, da ni bil glasbenik. Če bi se večina glasbenikov držala te filozofije, bi danes živeli v tišini.
Vas je svetovna kriza spodbudila k ustvarjanju ali pa je bila karantena, tako kot še za marsikoga, hromeča v ustvarjalnem smislu?
Ustvarjanje dojemam predvsem kot terapijo; kot metodo za urejanje misli, procesiranje kaosa. Glede na to, da je bila pandemija izjemno radodarna z zmedo, negotovostjo in nadrealnimi situacijami, sem potreboval kar precej zdravljenja.
Nedavno sta za gledališko predstavo Življenje drugih zložila Sonato za dobrega človeka. V zvezi z njo je v istoimenskem filmu ključen citat: "Je lahko kdor koli, ki je slišal to kompozicijo, zares slišal, slab človek?" Čutita tudi sama tako vero v transformativno moč umetnosti? Kakšna je vloga umetnosti v časih krize?
Zelo rad bi verjel v transformativno moč umetnosti, žal pa se visoka kultura in psihopati precej dobro razumejo. Adolf Hitler, Reinhard Heydrich, Amon Göth – sami veliki ljubitelji klasične glasbe. Med umetniki, ki so ustvarili presunljiva, brezčasna dela, pa najdemo tudi morilce – denimo Gesualdo. Umetnost je skratka čudovita, a ne ravno uspešna vzgojiteljica.
Glede vloge umetnosti v časih krize pa bi citiral gornje vprašanje: izolacija nam je predočila, kako zelo je naš obstoj odvisen od drugih ljudi. Umetnost je v samoizolaciji nepogrešljiva, saj nam omogoča izjemno intimnost oziroma človeško bližino brez fizične bližine.
V svojih zapisih iz karantene, "The Quarantimes" na Facebooku, med drugim omenjate apokaliptične filme Rolanda Emmericha, Wellsovo Vojno svetov in zombije Georgea A. Romera. H kakšni (pop)kulturi sta se zatekala v zadnjih dveh mesecih?
Precej sva pomagala velikemu zmagovalcu krize, Netflixu. Pritegnile so naju serije Better Call Saul, Into the Night, Marianne in The Kominsky Method.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje