Orkester in violist Aleksandar Milošev sta pod vodstvom dirigenta Marka Letonje zaigrala tudi koncert ta violo in orkester enega najvidnejših skladateljev 20. stoletja Bele Bartoka in Simfonijo št. 2. v C-duru, op. 61 mojstra najnežnejših glasbenih strun Roberta Schumanna.

Ivo Perić je slovenskemu impresionistu Ivanu Groharju, ki je njegov najljubši slovenski slikar, posvetil dve simfonični deli, ki črpata navdih prav iz umetnikovih del. Prvo različico skladbe Groharjeve impresije je Perić napisal že leta 1980 v aleatoričnem zapisu, prvič pa je bila izvedena dve leti pozneje na opatijski Tribuni.

Prva javna izvedba simfonije
Konec 90. let 20. stoletja se je lotil temeljite predelave partiture prve različice Groharjevih impresij, jo zapisal v normalni metrični obliki in jo naslovil Groharjeve impresije II. Tako je leta 1998 nastala skladba, ki se stilno sicer razlikuje od Perićevih starejših del, a izraža enako misel, ki je prisotna že v prvi različici. Arhivno je novo različico posnel Orkester slovenske filharmonije pod vodstvom dirigenta Tetsujija Honne, tokrat pa je simfonija prvič doživela javno izvedbo.

Nedokončano delo madžarskega skladatelja
Madžarski skladatelj Bela Bartok je bil na koncertu predstavljen z nedokončanim Koncertom za violo in orkester. Skladbo je dokončal njegov učenec Tibor Serly, ki se je poskušal držati skladateljevih navodil, a poznavalci so kljub temu delu dvomili v pristnost dela. Kljub temu je to "občutljivo in inspirirano" delo navdušilo mojstre viole, saj gre za eno redkih skladb, ki jo je za ta instrument napisal kakšen velik skladatelj. Skladba je sestavljena iz treh stavkov, ki si sledijo brez premora. Solistu je namenjena spevna vloga in se po bolj razigranih odlomkih vedno znova vrača v njeno mirnost.

Za konec mojster klavirskega zvoka
Slovenski filharmoniki so večer zaključili z izvedbo dela Roberta Schumanna, ki sicer velja za velikega mojstra klavirskega zvoka in samospevov, a je tudi na orkestralnem področju zapustil izjemen niz štirih simfonij in koncertov. Svoje simfonije je sicer gradil v spoštovanju do tradicije, uvajal pa je tudi oblikovne novosti. Tako je plesnim stavkom dodal dva vmesna tria, s čimer je v tradicionalna obliko vnesel svežino in ji dal zanimivejši potek. Prvi stavek začenja z obsežnim uvodom, kjer fanfare najavijo slovesno vzdušje, ki ga nadaljujejo godala. Glavna tema je razigrana, v njej se vzpenjajo motivi v izmenjavah pihal in godal. V izpeljavi se pokaže skladateljevo mojstrstvo v spreminjanju motivov in vzdušij, v zadnjem delu pa se teme ponovijo v še slovesnejših barvah, fanfare pa zmagoslavno končajo stavek.