Program je zastavljen izrazito pripovedno; skozi skladbe tke zgodbe o avtorjevem doživljanju vsakdana med epidemijo covida-19 in tako poslušalca povabi, da vstopi v njegovo okolje in si pred oči nariše podobe stvarnega sveta, iz katerih je jemal navdih. Njegov pogled na samotne ulice Stare Ljubljane skozi na stežaj odprto okno se steka v naslov Plaza vacia, kar v prevodu pomeni prazen trg.

"Leta 2019 sva šla z Urško Cento na študijski obisk madridskega Amor de dios (op. akademija za flamenko). Potem ko se je zaradi korone vse skupaj umirilo, je bilo kar naenkrat veliko časa za vse stvari," začenja svojo pripoved o nastanku skladb Izidor Erazem Grafenauer, ki je klasično izobražen kitarist. Kot izredni talent je bil sprejet na Akademijo za glasbo v Ljubljani, potem pa je magistriral iz historičnih brenkal v Benetkah, specializacijo iz kitare pa je končal v Zagrebu. "Načeloma sem klasik, v klasiki pa je glavna stvar poustvarjanje, v osnovi nismo avtorji glasbe. Flamenko me je pritegnil ravno zaradi te možnosti ustvarjanja, ima svoje melodije, ideje, ki jih na tak ali drugačen način izrazijo. Bližje je džezu, bolj je odprt," pojasni, kaj je tisto, kar ga je pritegnilo pri flamenku.

Znotraj flamenka je veliko različnih slogov, za katere veljajo določena pravila. Kot pravi sogovornik, ima vsak slog svoj ritem in harmonijo, kar je osnova, ki je nespremenljiva, kako pa se potem ustvarjalec skladbe loti dalje, je njegova odločitev.

"Sploh v modernem flamenku velja, da so precej odprti. Tudi v sami Španiji so konservativne struje, ki zelo nasprotujejo modernim strujam. Zanimivo mi je, ko berem različne knjige o flamenku, kakšna prepričanja imajo. Če človek misli, da se v Sloveniji prepiramo, je tam še toliko hujše – me je kar presenetilo," pove v smehu. Podobno kot številne druge mlade ustvarjalce je tudi njega pritegnila modernejša veja flamenka, a v isti sapi zatrdi, da razume tradicionaliste. "Hkrati vse to flamenko bogati, v obe smeri, tradicionalno in moderno. Človek ima izbiro."

Kot je zapisano v vabilu na današnji koncert, skladbe zaznamuje nova perspektiva pogleda na življenje med doživljanjem neznanega, kar se odraža tudi v glasbenem razmisleku o kompoziciji. Osnova je glasbena dediščina pomembnih ustvarjalcev flamenka, a je Grafenauer vanjo vključil prvine džeza, moderne glasbe in mestoma tudi klasične glasbe.

Na današnjem nastopu so poleg njega nastopili še drugi vrhunski domači in tuji ustvarjalci. Na vibrafonu in tolkalih se mu je pridružila Petra Vidmar, solistka v orkestru RTV-ja na vibrafonu in tolkalih, nastopili so tudi tolkalec Žiga Šercer, hrvaški saksofonist Ivan Bonačić, ki je pravkar izdal svoj drugi avtorski album Dream Aviary, ter plesalka Urška Centa, ki je srce in duša cikla Noches de Tablao.

"S Petro sva že prej igrala, ona je solistka RTV-ja in profesorica na akademiji. Vibrafon je že tako precej vključen, tudi v džez, super zvok ima, zelo dinamičen je in odprt, hkrati pa ritmično zelo ustreza v flamenku. Saksofon pa ni nekaj novega, je že kar nekaj časa vključen v flamenko. Ivan je hkrati saksofonist in flavtist, je zelo fleksibilen," Grafenauer pove nekaj besed o ustvarjalcih, ki jih je povabil k današnjemu koncertu.

Naslednji Noches de Tablao bo 8. oktobra v Klubu Cankarjevega doma, kjer bosta nastopila Jure Pukl in Urška Centa, cikel pa bo letos zaokrožil nastop Jošta Lampreta: Nomad & Mirona Rafajlovića: Electric trio 27. decembra, prav tako v Klubu Cankarjevega doma.