Množica poslušalcev v kletnem baru v londonskem Shepherd's Bushu je poznala besedila pesmi, čeprav nobena od njih še ni uradno izšla. Skladbe so bili posnete v iranski prestolnici, a skupina se še predobro zaveda, da bi bilo takšen koncert doma prirediti nemogoče. "Za skupine, kakršna smo mi, ki igramo rockglasbo, ni lahko prirediti koncerta v Iranu, česa takega sploh ne poskusiš," pravi pevec Ali Azimi. "Sicer obstajajo skupine, ki celo izdajajo albume v Iranu in njihova besedila ne užalijo nikogar - lahko bi jim rekli varna besedila. Mi pa v to nismo privolili, zato albuma nismo mogli izdati v Iranu."

Ste vedeli, da so v Iranu perzijske mačke prepovedane?
Glasbo v Iranu mora odobriti kulturno ministrstvo, ki nadzira tako besedila kot instrumentalne dele. Pod budnim očesom sistema so vzcveteli žanri klasične perzijske glasbe in nekatere oblike popa, žanri, kot sta rock in hiphop, pa ostajajo v podzemlju. A danes vse več glasbenikov išče poti za izražanje. V britanske kinematografe tako te dni prihaja drama o iranski rocksceni z naslovom Nihče ne ve za perzijske mačke, posneta v slogu dokumentarcev.

Film, ki nosi takšen naslov zato, ker je v Iranu prepovedano imeti mačko za hišnega ljubljenca, je dobil eno od nagrad žirije na lanskem filmskem festivalu v Cannesu, iz države pa jo je pretihotapil kurdsko-iranski režiser Bahman Gobadi, ki trenutno živi in deluje v Los Angelesu. Eden glavnih igralcev Aš Košanedžad pojasnjuje: "Upamo, da bodo ljudje preko filma spoznali iranske glasbenike in iransko družbo, ki je precej neškodljiva, tako kot perzijske mačke."

Pritiski in zatiranje ti pridejo do živega
Film pripoveduje zgodbo skupine, ki poskuša uprizoriti koncert v Teheranu nekaj dni, preden načrtujejo pobeg iz države, kar je zelo podobno resničnim zgodbam Košanedžada in njegove soigralke Negar Šagagi. Dvojec, ki v Londonu deluje pod imenom Take It Easy Hospital, je kmalu po dokončanju filma leta 2008 Iran zapustil. Najprej sta nastopila sta na festivalu In The City v Manchestru, nato sta nastopala v Franciji, kjer so film že prikazovali, bila sta predskupina za britanske rockerje Foals. Odhod iz Irana pa ni bil dokončni cilj mladih glasbenikov. "Nikoli nisva želela priti v položaj, da bi morala pobegniti iz Irana, a ko si pod takšnim pritiskom in te zatirajo, se odločiš, da boš ostal živ in storil nekaj za druge ljudi," pravi Košanedžad .

Skupine, kot sta Radio Tehran in Take It Easy Hospital, svoje glasbe ne vidijo kot orodje političnih sprememb v Iranu. Pesmi Alija Azimija se ukvarjajo s temami, kot so ljubezen, osamljenost in celo dolgčas. "Ni treba, da si proti nekomu ali politično dejaven, želiš samo povedati, kar želiš povedati, in naenkrat prideš do točke, ko se ti ne da več prositi za dovoljenje," pravi Šagagi.

Od glasbe ne morejo živeti doma
Pravzaprav nekateri glasbeniki vztrajajo, da se želijo vrniti v Iran. 127 so bili prva iranska underground skupina, ki je igrala v ZDA, nastopili so celo na morda najbolj uglednem festivalu indierocka na svetu, South By Southwest. "Mislim, da, ko odideš, nisi več del podzemlja," pravi vodja skupine 127 Sohrab Mohebi, ki trenutno študira v New Yorku. "Raje ne bi nastopal tukaj. Zdi se mi, kot da evakuiramo iransko sceno. Moram se zgledovati po starejši generaciji in nova generacija naj se zgleduje po meni, tako to gre."

Razvoj digitalnega snemanja in spletne platforme, kot sta MySpace in Facebook, pomenita, da je snemanje glasbe in iskanje občinstva postala bolj enostavna za nadebudne iranske glasbenike. Kljub uradni cenzuri spleta večina skupin lahko svojo glasbo posreduje po neuradnih kanalin in na črnem trgu. "Iran ima zelo mlado prebivalstvo in nismo več v starih časih, ko je bilo snemanje analogno," pravi Araš Sobani, pevec ene najuglednejših iranskih skupin, Kiosk. "Tako da lahko snemaš glasbo in jo objavljaš na spletu. Ne bo ravno Pink Floyd, a se da." Kiosk so bili prvi iranski underground bend, katerega glasbo so prodajali v Applovi trgovini iTunes, a Sobani pravi, da je največja težava v tem, da mladi iranski glasbeniki od svojega dela ne morejo živeti doma.

"Najprej smo glasbeniki"
Nima Šajegi je ustanovil založbo Sakou, njihova prva izdaja je 88 zasedbe Radio Tehran. pravi, da je trenutno povezava med iranskimi skupinami in njihovim občinstvom močna kot še nikoli, a manjka podpora glasbene industrije. "Občinstvo glasbo sliši, če se z njo poistovetijo, jim je všeč, a zanjo ne morejo zapraviti denarja in jo kupiti. Iščemo način, kako bi to energijo usmerili v platformo, ki bo lahko stala na lastnih nogah in se uveljavila v svetovni glasbeni sceni."

Snemanje underground glasbe v Iranu ostaja tvegano početje, a Ali Azimi upa, da s tem, ko se predstavljajo občinstvu po svetu, delajo nekaj za glasbeno sceno doma. "Najprej smo glasbeniki. Naša narodnost nas ne sme omejevati ali nam dajati privilegijev. Živimo pač v situaciji, v kakršni živimo, in edini način je, da to gibanje postane še močnejše. A najprej smo glasbeniki."