Spomnimo se le nekaj del nemškega režiserja, ki je svoj 54. rojstni dan praznoval dan pred svetovno premiero enega najbolj pričakovanih filmov leta: Dan neodvisnosti, Dan po jutrišnjem, Godzilla in 10.000. pr. n. št. Morda je lani z zadnjim dosegel svoje dno, z 2012 pa je posnel (morda) svoj najboljši akcijski film do zdaj.

Konec sveta skrit pred javnostjo
Premisa filma vam je najbrž dobro znana: leta 2012 se bodo planeti v našem osončju poravnali, kar ne bo ravno blagodejno vplivalo na naš planet. Znanstveniki tri leta prej (v tajnosti in zgolj vednosti politične elite G-8) zaradi nenormalnih geoloških sil napovedujejo številne potrese, cunamije, ki bi pomenili konec sveta. Ta se (ponavljam: v tajnosti) združi in pod vodstvom ameriškega predsednika (Danny Glover) pod Himalajo gradi ogromne barke, v katerih bi (izbranci) lahko preživeli povodenj.

Ločena družina pred katastrofo vseh katastrof
Osrednji junak je pisatelj in voznik limuzine Jackson Curtis (John Cusack), ki je ločen in le občasno vidi svoja otroka. Ko ju odpelje na taborenje v nacionalni park Yellowstone, je gledalec pripravljen na začetek "zabave". Saj ste gledali Vojno svetov, kjer vlogo odtujenega očeta odigra Tom Cruise? 2012 s svojimi napovedniki obljublja veliko in pričakovanja celo preseže. Emmerich slika propad sveta s križarjenjem letala med padajočimi stolpnicami, ognjenimi kroglami, ki bombandirajo naključne tarče, avtomobilskimi pregoni med razpokanimi cestami, cunamijem, ki letalonosilko JFK kot igračko zabriše v Belo hišo ... Film je daljši od dveh ur in pol, veliko večino nameni "jezi" narave, kar pa ni prav nič razvlečeno, saj 2012 ponuja številne impresivne posebne učinke.

Male podrobnosti z resničnim življenjem
Emmerich poskrbi za nekaj zabavnih in pomenskih posnetkov, ki v ozadju napovedujejo kasnejše dogodke (razpoka v trgovini se pojavi ravno med Curtisovo ženo in njenim novim partnerjem, razpoka na stropu vatikanske cerkve se pojavi med stičiščem prstov Boga in Adama ...). Režiser se pogosto igra z imeni junakov (v 2012 je Jacksonov sin denimo Noah, kar asociira na Noetovo barko ...), tokrat poskrbi tudi za nekaj podobnosti med fiktivnimi vlogami in resničnimi osebami (ameriški predsednik je temnopolt, nemško vlado vodi ženska, svetovni prvak v boksu je Ukrajinec ...).

2012 izstopa iz svojega žanra
Morda največja past filmov katastrofe je v pretiranem "moraliziranju in pridiganju". Emmerich se tej pasti večinoma dobro izogne in svoje sporočilo - kritiziranje svetovne ureditve - ne obeša ravno na največji zvon, vseeno pa nanj pokaže (poceni kitajska delovna sila, milijarda evrov vreden sedež za preživetje, Afrika postane celina prihodnosti ...). Seveda pa pri tem ni potrebno biti bolj papeški od papeža - 2012 je namreč vseeno produkt kapitalistične miselnosti, ki je že po nekaj dneh povrnil ogromno finančno investicijo. Dobra ocena filma seveda ne pomeni, da se po umetniški, sporočilni in estetski vrednosti lahko kosa z nekaterimi veliko manjšimi in subtilnimi filmi, ki smo jim bili med drugim lahko priča tudi na Liffu. Vsekakor pa gre za žanrsko nadpovprečen film.

Koliko je človek kriv za "udarce" narave?
Za apokaliptično divjanje narave v 2012 resda ni kriv človek, a ne morem si pomagati, da ne bi pomislil na trend tega desetletja, ko vse več filmov s prstom kaže na maščevanje narave zaradi izkoriščevalskega gospodarjenja človeka nad njo (Neprijetna resnica, Dan po jutrišnjem, Dogodek ...). Danes ima večina javnosti vtis, da je za vse kriv človek, a najbrž ima vsaka medalja dve plati. Priporočam ogled Polnočnega kluba, kjer matematik Mišo Alkalaj goreče zagovarja obstoj druge plati. Resnica pa je morda nekje vmes ...