Režiser Baz Luhrmann, ki je snubil filmske romantike z moderno priredbo Shakespearjeve tragedije Romeo + Julija (1996) in jih dokončno osvojil s fantazijskim muzikalom Moulin Rouge (2001), se s svojim četrtim filmom več kot na en način poklanja rodni deželi.

Najprej je za glavna igralca izbral trenutno najbolj vroča avstralska igralca v Hollywoodu in si s tem zagotovil mednarodno privlačnost. Nicole Kidman in Hugh Jackman se resnici na ljubo na platnu resnično lepo ujameta, dasiravno sta njuna lika stereotipna in ne pretirano globoka. Kar pa je tako ali tako značilno za melodrame, tako da kdor je pričakoval kaj drugega, ne pozna žanrskih pravil, še manj pa Luhrmannovega izrazito osebnega sloga.

Reference na kvadrat
Z Avstralijo je bolj ali manj uspešno kombiniral različne melodramske zvrsti in podzvrsti, kot so spektakelska (V vrtincu, 1939), ženska (npr. melodrame z Greto Garbo in Joan Crawford), vojna (Casablanca, 1942) in melodrama zrelih let (Afriška kraljica, 1951). Menim, da je brez časovne distance nehvaležno primerjati igralski par Kidman/Jackman z zimzelenimi, kot so Leigh/Gable, Bergman/Bogart in Hepburn/Bogart, ker ni rečeno, da ne bosta imela na mlajše generacije podobnega vpliva. Ti bodo v Avstraliji lažje prepoznali elemente Howardovih Oddaljenih obzorij (1992) s Kidmanovo in Cruisom, ter zlasti v zadnji tretjini Bayevega Pearl Harborja (2001). Malce starejši slovenski gledalci pa se bodo gotovo spomnili priljubljenih avstralskih nadaljevank Pesem ptic trnovk (1983) in Vrnitev v Paradiž (1983). Da je mera polna, je Luhrmann, ki je film tudi produciral in zanj napisal scenarij, vpletel reference na Čarovnika iz Oza (1939), nedvomno z namenom, približati ga ameriškemu občinstvu. Prizor v katerem Kidmanova, ki je svoj pevski talent dokazala v Moulin Rouge, zrecitira refren pesmi "Over the Rainbow" je eden najbolj nepozabnih v celem filmu. Medtem ko je najboljši primer tipičnega avstralskega humorja mogoče videti v prizoru s kenguruji, ki sledijo tovornjaku kot delfini čezoceanski ladji.

Pomembno zgodovinsko dejstvo
Luhrmann se več kot očitno ne jemlje resno, kar pa ne pomeni, da s tem filmom ni lotil resnih tem. Prostora oziroma časa si je vzel več kot dovolj, da je skozi slabe tri ure vpletel pripoved rasno mešanega dečka po imenu Nullah (Brandon Walters), ki nas vodi skozi epsko pripoved o trdoživi angleški aristokratinji (Kidman), ki ga vzame za svojega, ko pride v Avstralijo uredit posestvo umorjenega moža. Tam sreča robatega gonjača (Jackman), ki ji priskoči na pomoč, ko jo skuša opehariti zlobni kravji trgovec (David Wenham). Nullahova zgodba posveti ostro luč na segregacijo avstralskih aboriginskih otrok, imenovano "ukradene generacije", ki jo je avstralska vlada izvajala med letoma 1869 in 1969 (uradno opravičilo je vlada aboriginom izdala šele lani). To bridko tematiko je lepo predstavil režiser Phillip Noyce v filmu Rabbit-Proof Fence (2002) s Kennethom Branagho v glavni vlogi.

Tehnikalije
Stranske vloge so zapolnjene s skoraj vsemi avstralskimi igralci, ki so vredni svojega imena. To da filmu dodatno težo avstralske avtentičnosti, ki je v soju čudovite fotografije Avstralca Mandya Walkerja ni mogoče zgrešiti. Film je poln sapojemajočih prizorov neokrnjene narave, ki na trenutke dejansko delujejo kot turistične razglednice. Zato ni presenetljivo, da je Avstralska turistična zveza (ki računa na podoben učinek, kot ga je imel Gospodar prstanov na Novo Zelandijo), primaknila kar nekaj promocijskega denarja. Tehnično bolje podkovani gledalci bodo gotovo opazili težave pri digitalni kompoziciji računalniško oplemenitenih ozadij v različnih prizorih, ki so delno posneti v studiu in delno na terenu. Prav tako je motečih nekaj prizorov posebnih učinkov, ki so povečini res odlični in lahko rečem, da tovrstne težave niso presenetljive pri projektu takšnih razsežnosti.

Epska dolžina žal ne opravičuje očitno umetno podaljšane zgodbe v treh poglavjih, pri čemer zadnji sicer postreže z melodramatično katarzo, vendar predstavlja preoster tematski kontrast. Mešanica lahkotne pustolovske romance, vojne drame in nacionalnega zgodovinskega epa preprosto ni zalogaj, ki ga lahko elegantno postreže mnogo režiserjev ali prebavi množica gledalcev. Vsem pomanjkljivostim navkljub pa si ne morem kaj, da se mu ne bi z lahkoto prepustil v vsej epski melodramatičnosti.