Ko jo spremljamo in razmišljamo o njeni zgodovini, se nam porajajo vprašanja o njeni širši umestitvi v lokalni prostor – ne zgolj v pomenu oblikovalske razstave, temveč tudi v kontekstu trenutnih urbanističnih oziroma prostorskih razmer v mestu, ki se jih pa ne dâ razumeti ločeno od obstoječih družbenopolitičnih okoliščin.

Simptom le-teh je tudi nedavna novica objavljena v Dnevniku o tem, da javno podjetje Ljubljanska parkirišča in tržnice upravlja 245 nadzornih kamer, ki so posejane po vsej prestolnici. "Občinski odlok, ki dovoljuje videonadzor, se informacijski pooblaščenki zdi nezakonit, zato je vložila zahtevo za ustavno presojo odloka, a sodišče o njeni zahtevi vsebinsko ni odločalo."

Tovrstna novica sicer ne predstavlja nobene posebnosti, temveč zgolj odraz neke utečene, "normalne" poti t. i. razvoja (ne le) mesta Ljubljana. Na prvi pogled tako morda ni posebne povezave med specifičnim dizajnom mesta s pomočjo razvejanega sistema nadzora in dogodka z že petdesetletno tradicijo, kot je BIO. V tem prispevku jo bomo vendarle poskušali poiskati, vzpostaviti oziroma vsaj nakazati.
BIO je nekoč dvigoval ugled jugoslovanskega ideala družbenega napredka. Med letoma 1964 in 2010 je bila v Ljubljani na vsake dve leti organizirana obsežna primerjalna razstava izbranih – večinoma potrošniških – izdelkov, ki so predstavljali najboljše od najboljšega na področju industrijskega oblikovanja v različnih državah. Z izjemo BIO 1 so bile razstavne selekcije vse do leta 2008 nacionalne, nato so se spet lahko prijavljali posamezni oblikovalci. Na svojih začetkih, ki v Jugoslaviji sovpadajo z zgodnjim povojnim obdobjem, je bilo industrijsko oblikovanje pomemben dejavnik napredka kot koncepta, na katerem je sicer temeljila lokalna različica približka socializma.
Kljub takratni vnemi po hitrem razvoju gospodarstva in proizvodnje, je bilo opazno tudi zavedanje o širšem, ne zgolj utilitarnem pomenu oblikovanja. Tako Marjan Tepina, takratni predsednik Mestnega sveta Ljubljane, v predgovoru kataloga BIO 1 zapiše, da ima industrijsko oblikovanje "nekaj izrazito humanističnega" in da "si prizadeva, da bi bil človek povsod, tudi sredi strojev, vedno človek človeku."
Tudi oblikovanje v arhitekturi je v zgodnjih socialističnih časih v veliki meri sledilo potrebam socialne gradnje in nasploh socializaciji urbanih okolij. Oblikovalci so tesno sodelovali predvsem z velikimi in uspešnimi podjetji, ki so imela neodvisne in posledično vplivne oblikovalske oddelke, ter tako ustvarili zajetno oblikovalsko produkcijo. Sčasoma je ta čedalje bolj odgovarjala na potrebe estetizacije izdelkov za potrebe pospeševanja prodaje, vedno manj pa na izzive pospešene urbanizacije in predvsem socialne izzive. Iz tovrstnih sinergij so nastajali oblikovalski objekti, ki jih danes hranijo v muzejih, denimo stol Rex, kiosk K 67, mikrofon KD 12, prenosni televizor Algol 11 itd.
V času dezindustrializacije, ki praktično sovpada s t. i. tranzicijo v (neo)liberalizem, so se tudi v Sloveniji zvrstile opustitve številnih utečenih industrijskih obratov, ki pa so bile, gledano širše, posledica sistematičnega opustošenja periferije oziroma evropskega jugovzhoda za potrebe vzdrževanja in pospeševanja obstoječe kapitalistične paradigme. Prekinitev številnih proizvodnih procesov se je pokazala tudi pri manjšanju potrebe po oblikovanju lokalno izdelanih izdelkov, ki so jih večinoma nadomestile svetovne blagovne znamke. Oblikovalci so se ta čas kvečjemu usmerjali na storitvene dejavnosti, predvsem pa na oglaševanje.
Z novo "krizo", ki se kaže skozi "varčevalne" in druge represivne ukrepe, je tudi na tem področju – kot posledica upada kupne moči izginjajočega srednjega razreda – začelo primanjkovati sredstev. Predvsem mladi oblikovalci so se privadili delovanja v povsem tržno naravnanem okolju, v katerem bijejo bitke za preživetje, ki pa je močno odvisno od njihovega osebnega premoženjskega statusa.
V teh pogojih so organizatorji bienala ugotovili, da dotedanja forma primerjalne razstave ne ustreza več družbenim okoliščinam, in so leta 2012 BIO 23 pripravili v obliki kuriranega dogodka, ki je pozornost s produktov preusmeril na "produkcijo pogojev produkcijskega procesa". Letos pa so se odločili za še večji eksperiment, po besedah Cvetke Požar, kustosinje v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, v želji, da bi ponudili alternative obstoječemu sistemu oblikovanja. BIO 24 je tako kurirana razstava izidov vnaprej načrtovanih kreativnih procesov enajstih oblikovalskih skupin, ponuja pa nam fragmentarni vpogled v razmišljanja predvsem mladih oblikovalk in oblikovalcev na različne teme – od možnosti za prehranjevanje na načelih samooskrbe, prek premišljevanja o drugačnih sistemih oblačenja, do turizma, ki posnema določene oblike samoorganizacije v bolj ali manj urbanem okolju.
BIO se je torej iz reprezentančne, "težke" forme (razstava eksponatov, zaključenih produktov) sčasoma prelevil v povsem "lahko" formo (predstavitev procesov, idej, zasnov, maket), kar v resnici odseva prehod iz "težke" v "lahko" moderno, kot spremembo paradigme modernosti opisuje sociolog Zygmunt Bauman. Poleg nesporne potrebe po premestitvi fokusa na ravni oblikovalske forme, pristopa oziroma konteksta se zastavlja vprašanje – ki gre onstran same manifestacije BIO –, ali gre pri tem prej za odraz negotovih razmer življenja in ustvarjanja (študentov, oblikovalcev, "stroke" in kognitivnih proizvajalcev nasploh) kot pa za resnično kakovostni preskok na ravni rabe oblikovanja v vsakdanjem življenju, torej tam, kjer v resnici živimo, ustvarjamo, študiramo, bivamo, kjer se sprehajamo, prevažamo, prehranjujemo, zabavamo ... Če iščemo odgovor na to vprašanje znotraj obstoječe družbene ureditve, bo ta zagotovo negativen, če pa oblikovanje razumemo drugače, širše – kot eno izmed dejavnosti, ki prispeva k uveljavljanju osebne in kolektivne avtonomije – je odgovor povsem nasproten.
V iskanju mesta oblikovanja danes
Da je tako, nam pritrjujejo nekateri dosežki predstavljeni na letošnjem BIO, med katerimi izstopa predlog skupine Motorne enote za izdelavo lastnih strojev in raziskovanje možnosti njihove uporabe, ki sledijo večini načel DIY. Skupina oblikovalcev je kot navdih in tudi temeljni material za svoj predlog sistema orodij in prevoznih sredstev uporabila preizkušeni in zelo zanesljiv motor podjetja Tomos, ki pa je, kako ironično, ravno med dogovori o sodelovanju pri projektu odšlo v stečaj. Ta primer nekako simbolično zaokroži zgodbo o posledicah radikalne opustitve industrializacije, ki ne pomeni zgolj banalnega "odhoda" kapitala na "svetovni jug", temveč tudi podčrta poglabljajočo se krizo resursov in obrat od paradigme "skupnega" k zasebnemu, a hkrati nakaže možnosti avtonomnega organiziranja (samoupravni proces proizvodnje uporabne dobrine namesto "samoupravne" tovarne).
Pri marsikateri predstavljeni ideji je viden poudarek na reciklaži, pri nekaterih v namene samovzdržnosti (npr. stranišče, ki urin vrtnarjev pretvarja v gnojilo za skupnostni vrt), pri mnogih pa še vedno v namene izdelave novega izdelka, kar sproža vprašanje, kje je oblikovanje v produkcijski verigi in ali se njegova komercialna razsežnost na kakšen koli način spreminja. Posebnost pa je predlog projekta Bennie Meek Paviljon podtalnice, eden redkih, ki nima primarno uporabnega namena, temveč želi na lokalnem primeru ozaveščati o pomenu vode.

Akterji projekta Hoja po mestu nas po drugi strani želijo prepričati, in to sredi številnih protestov, ki se vrstijo po vsem svetu, da so pešci pozabili na politični pohod, pohajkovanje po ulicah, a (presenetljivo) tudi na nakupovanje. Sami pa poskušajo ponovno zavzeti "javni" prostor, kot zapišejo, "kot privilegirano sprehajalno platformo". Spodletelost tovrstnega poskusa je posledica nerazumevanja skupnega/političnega prostora, ki ga ne oblikujejo vsiljene funkcije niti pogled od zgoraj, temveč dejanske potrebe njegovih uporabnikov. Od kod izhaja samoumevnost človekove potrebe po nakupovanju, je tako zgolj eno izmed vprašanj, ki se nam ob tem projektu zastavijo.
Vera v samoumevnost "napredka" ostaja še posebej prisotna v predstavitvi projektov skupine "Opazovati vesolje". Razstavljeni predlogi in vizije se zdijo problematični, saj kvečjemu spregledajo človeka, sploh pa skupnost, ko dajejo prednost tehnologiji, čeprav je na prvi pogled morda videti drugače. Prodor tržnega načina razmišljanja "v vesolje" pa lepo odraža projekt »Intergalaktična potovalna agencija«, ki paradigmo turistifikacije poskuša lansirati še daleč zunaj Zemljine orbite. Kakšno nasprotje nekoč zagovarjanemu pristopu BIO – "človek človeku".
BIO nam tako daje misliti – če nekoliko odmislimo paradigmo institucije (muzeja), ki v svoji zadnji izdaji želi »od zgoraj« vzpostaviti procese "od spodaj navzgor" –, kaj pravzaprav pomeni oblikovanje danes, kdo so njegove protagonistke in kako (hote ali ne) vstopajo v obstoječi, neoliberalni model, v katerem oblikovanje pomeni veliko več, kot se morda zdi, glede na nezavidljiv položaj večine oblikovalk.
Oblikovanje gentrifikacije
To velja tudi na ravni oblikovanja podobe mesta, kar je točka, na kateri se vračamo k izhodiščnemu pomisleku. Podoba sodobne Ljubljane tako izhaja predvsem iz oblikovanja njene marketinške podobe, predvsem za potrebe naraščajočega turizma. Podoba mesta je na veliko kritičnih točkah prej sijaj embalaže kakor odraz notranje dinamike življenja. Gre za posledico vertikalnega modela, ki razpolaganje s prostorom uveljavlja kot izraz volje struktur oblasti. V skladu s centralizacijo odločanja je središče mesta čedalje bolj urejeno (na tem mestu se sicer ne moremo spuščati v problematiziranje koncepta urejenosti kot civiliziranja »vsega živega«) in komercializirano, ob prej navidezni kot pa resnični socializaciji urbanega okolja, saj je le-to predvsem podrejeno trženju komercialnih vsebin; obrobja mesta – pa tudi neposredna okolica centra – pri tem večinoma ostajajo v nespremenjenem stanju, če pri tem odmislimo različne kozmetične popravke in upoštevamo nevzdrževanje in propadanje obstoječih ureditev.
Ko govorimo o (urbanističnem) oblikovanju mesta, ne moremo seveda mimo njegovih življenjskih funkcij – kot sta na primer javni promet ali poplavna ogroženost –, nasprotno, pri oblikovanju za človeka je funkcija izhodišče. In če je zasebni prevoz s kombijem v večini primerov edini uporabni način, da prideš do letališča Brnik, je z dizajnom mesta nekaj narobe. Če sta železniška postaja in njena okolica predmet privatizacije, velja enako. Mesto je namreč od vseh in za vse. Na ta izziv njegovi ključni oblikovalci – ki jih v "javnem diskurzu" razumejo kot odločevalce, upravljavce, vladajoče – odgovarjajo predvsem z nadzorom, se pravi z represijo. Ljubljana je tako –kljub vsem posegom, ki umirjajo motorizirani promet, ki dajejo prednost pešcem in kolesarjem, ki uvajajo plačljivo vrtičkarstvo ali iz parkov delajo zabavne tržnice – mesto, podvrženo enosmernemu pretoku kapitala: vsiljuje se nam vsenavzoča poraba, ki jo spremljajo vsenavzoče takse, kazni, prepovedi, plačljive vstopnice itn. Pomen nadzora in z njim povezanih kaznovalnih strategij je pri tem očiten.
Veliko samevajočih, zapuščenih, a dostikrat zelo uporabnih prostorov je le izraz tega vseobsegajočega procesa gentrifikacije, ki so se ga z odpiranjem vprašanja socialnih stanovanj dotaknili tudi v skupini "Dostopno življenje", ki nam svoje zamisli predstavlja na BIO. Njeni udeleženci Fala Atelier tako obujajo že preverjeno idejo standardnih enot socialnega stanovanja temelječega na minimalni bivalni površini: "enake enote naj služijo tako bogatim kot revnim," predlagajo.
A hkrati je v mestu "nemogoče" postavljenih stebričkov in količkov vseh oblik, barv, materialov in velikosti ter otožnih gradbenih jam okrašenih z neštetimi reklamami, manipulacija s presežki prostorov za življenje in ustvarjanje že kroničen problem, na katero se različne samoorganizirane pobude odzivajo na način vzpostavitve avtonomnih prostorov – znotraj AKC Metelkova mesto, tovarne Rog in drugih (začasnih) zasedb. V teh prostorih poteka vrsta socialnih in ustvarjalnih dejavnosti oziroma grajenje skupnosti na načelih solidarnosti, samoorganizacije in vzajemne pomoči. Rekuperacija tovrstnih praks nikakor ni nov pojav, kaže pa se skozi bolj ali manj vidne poskuse prevzema in sprevračanja avtonomnih konceptov, tudi prek poskusov njihove "legalizacije", v del mašinerije za reprodukcijo obstoječega.
Onkraj (oblikovanja kot) institucije
Onkraj (oblikovanja kot) institucije
Nevarnost reprodukcije obstoječega je v institucijah, vključno z institucijo muzeja, nenehno prisotna, četudi se morda ne strinjamo s stališčem, da je institucija že sama po sebi natančno tista, ki je del oziroma gradnik obstoječega in se iz njega nikoli ne iztrga. Od tod tudi stalni dvom o dobrih namerah institucije, ko le-ta hoče ustvariti vključujoče, participatorne pogoje, ko hoče pustiti vtis, da dela za vse. Isti dvom velja na ravni institucije mestne uprave, ki vzpostavlja mesto – korporacijo, kar je paradoks, ki kaže tudi nemoč večine njegovih prebivalk, da vzpostavijo želene življenjske razmere.
Tudi iz tovrstnega dvoma izhaja vprašanje, ki si ga lahko zastavimo v luči videnega na BIO, v luči negotovih razmer dela in življenja večine mladih oblikovalk ter v luči očitnega nazadovanja pri oblikovanju mesta: kaj nam ti kontrasti pravzaprav sporočajo, tako o vlogi institucij(e) kot predvsem o vlogi oblikovalcev oziroma nas samih kot oblikovalcih skupnega okolja?
To vprašanje je toliko bolj pereče, če imamo v mislih obstoječe prakse resnične organizacije "od spodaj", pri katerih je raba oblikovanja pravzaprav neodtujena; pri teh praksah je oblika morda manj izstopajoča, saj podobe izdelka, publikacije ali prostora, ki jih same ustvarijo, večinoma niso podvržene prevladujočim oblikovalskim postulatom, modi ali zaželenim načinom predstavitve. Odgovor na razmere, v katerih živimo in ki se čutijo tako na ravni podobe mesta kot tudi podob in sporočil manifestacij, kot je BIO, bi potemtakem lahko bil spodbujanje nastavkov za vnovično – a vendarle predrugačeno – razumevanje oblikovanja kot neodtujljivega dela življenja človeka in skupnosti, namesto kot dejavnosti v službi trga.

Nenad Jelesijević