Pod scenarij in režijo se je podpisal Todd Haynes, ki ga še najbolj poznamo po melodrami iz 50. let Daleč od nebes (kjer sta stereotipe o medrasni ljubezni lomila Julianne Moore in Dennis Haysbert) in Žametnih nočeh, s katerimi je slavil v Cannesu.

Šest igralcev s sedmimi obrazi
Dylan sodi med tiste glasbenike, ki so po eni strani v razvoj glasbe prinesli izjemno veliko, po drugi pa je bil prevečkrat napačno razumljen in interpretiran. Ravno to je glavni razlog, da se je Haynes odločil za svojevrstno Dylanovo ilustracijo: glavnega protagonista namreč upodobi šest igralcev, ki na platnu prinesejo sedem obdobij njegovega bogatega in razburkanega življenja.

V več kot dveurnem potovanju niti enkrat ni omenjeno ime Boba Dylana, vsak izmed šesterice ima svoje ime. Tako srečamo 11-letnega temnopoltega dečka Woodyja Guthrieja; pesnika Arturja Rimbauda; mladega folkglasbenika Jacka (Christian Bale), ki se mnogo let pozneje zateče v vero; filmskega igralca Robbieja (ena izmed zadnjih vlog Heatha Ledgerja); glasbenika, ki spremeni svoj slog Juda (Cate Blanchett), in ostarelega junaka divjega zahoda Billyja (Richard Gere).

Resnični in izmišljeni dogodki
Vsaka zgodba je posneta v svojem slogu, na videz delujejo kot samostojne enote, ki pa imajo globoko v sebi vendarle neki skupni imenovalec. Tako se ne smemo čuditi, da so določeni kadri skoraj identični resničnim dogodkom, ki smo jim priča v številnih dokumentarcih (Dylanovo koncentriranje po Veliki Britaniji, ki jo razočara, ko folkglasbi doda električno spremljavo) kot povsem izmišljenim dogodkom (popotavanje Woodyja po državi), ki pa vendarle nosi neki resnični pomen (Dylanov vzornik na začetku kariere je bil (belopolti) glasbenik po imenu Woody Guthrie).

Ne bomo našli Dylana, ampak odlično Cate Blanchett
Film si tako (na srečo) ni zadal naloge odkrivati (nove) resnice o Dylanu, temveč le predstaviti (več kot) sedem obrazov genija. O tem pravzaprav priča tudi originalni naslov filma I'm not there (Ni me tam). Pravega Dylana namreč v filmu ne bomo našli. Našli bomo le ključne kamenčke v ogromnem mozaiku. Pri tem je nesporni vrhunec odlična igra Blanchettove, ki predstavlja središče filma. Ne samo, da je (namerno) edina videti kot Dylan, odmerjenega ima tudi največ časa, v katerem predstavlja obdobje, ko se proti njemu zaroti ves svet, Dylan pa je zvest le eni smeri - poti k sebi, ki jo pravzaprav išče vse življenje. Režiser se je v tem delu precej oprl na odlični dokumentarec Martina Scorseseja No Direction Home: Bob Dylan.

Vsi prizori ne dvigajo končnega izdelka
Po drugi strani pa je treba priznati, da film na trenutke deluje kot študentski umetniški projekt. Kot bi režiser s svojim (izvirnim) slogom želel opravičiti nekatere slabše dele. Med te prav gotovo sodi zgodba ostarelega kavboja Billyja. Haynes je s tem resda spomnil na kratko Dylanovo avanturo v svet filma (stranska vloga v filmu Sama Peckinpaha Pat Garrett & Billy the Kid), a s tem svoj film močno vrgel s tečajev.