In Časovni zanki (Looper) žal to ne uspe popolnoma, čeprav se je na papirju scenarij Riana Johnsona najbrž zdel kot morebitni zadetek v polno.
Johnson je leta 2005 opozoril nase s temačno indiedramo The Brick, v kateri je skupaj s protagonistom Josephom Gordonom Levittom raziskoval izginotje srednješolke. V Časovni zanki režiser in scenarist znova združi moči z Levittom, ki je v tem času zrasel v enega najobetavnejših mladih obrazov Hollywooda.

Zgodba filma je tokrat postavljena v bližnjo prihodnost, natančneje v leto 2042. Potovanje v času še ni bilo izumljeno, bo pa čez 30 let, sporočijo gledalcu. In bo nezakonito. Zato zločinska organizacija, za katero med drugimi dela tudi Joseph (Levitt), pošilja svoje najete morilce (t. i. lopperje) v preteklost, kjer jih po pogodbi njihova mlajša podoba likvidira in tako "sklene časovno zanko". V zameno za to dobijo čedno odpravnino v zlatu, s katero lahko 30 let udobno živijo.
Prezapleteno? Rahlo. Po drugi strani pa spet premalo. Izvor (Inception) je precej elegantneje, bolj sofisticirano, inteligentneje in predvsem bolj dodelano izdelal svojo zgodbo poigravanja s časovno dimenzijo.

To je najbolj očitno, ko se Joseph sreča s svojo 30 let starejšo različico (Bruce Willis). In čeprav je Joe videti, kot da ima vse pod nadzorom s svojim hladnokrvnim pokončevanjem tarč, japijevskim življenjskim slogom in willisovskim posmehljivim pogledom (dobesedno - Levitta so namreč s pomočjo protetike spremenili v mini Brucea), se - predvidljivo - s pravim Willisom pač ne more kosati.
Starejši Joe tako postane edina tarča, ki ji mlajši Joe ni kos, obenem pa tudi, očitno, edini, ki zna v strelskih obračunih zadeti v polno. Časovna zanka, ki skuša biti precej več kot še ena Bruce Willis akcija, s tem postane prav to - akcija, kjer Willis v enem kadru postreli vse zlikovce v sobi, medtem ko ga njihove krogle niti oplazijo ne.

Mešanje žanrov
A to niti ni edina pomanjkljivost Časovne zanke, ki nekje sredi filma iz futurističnega trilerja preide v drugo razsežnost znanstvene fantastike, ko se pobliže spoznamo z "Rainmakerjem", strah sejajočo vodjo mafijskih združb prihodnosti. Ker Joe starejši krivi Rainmakerja za smrt svoje žene, se odloči, da je edini način, da jo ohrani pri življenju in s tem svojo srečo, da ubije 30 let mlajšega Rainmakerja, ki pa je v tem času še otrok.

Tu nastopi Sara (kot vedno odlična Emily Blunt), odločna, atraktivna samosvoja mati samohranilka in pridelovalka sladkornega trsa, h kateri se zateče Joe mlajši. Nadaljevanje lahko uganete sami: po kratkem intermezzu lova po polju sladkornega trsa, ki močno spominja na tisti ikonični prizor iz Sever-severozahoda, ko Cary Grant beži po koruznem polju pred letalom, Časovna zanka dobi še priokus ljubezenske zgodbe. A kaj, ko bi Sarin sin Cid (Pierce Gagnon) lahko bil Rainmaker, s tem pa postane tarča Joeja starejšega.

Na tej točki film, ki sicer dobi dodatne točke za rušenje enega zadnjih hollywoodskih tabujev (ubijanje otrok), dokončno in nepovratno zaide v zelo motne vode, ki jih ne more rešiti ne filozofska razprava o žrtvovanju za višje dobro in za sočloveka ne po navadi odlični Gordon-Levitt, ki gre tokrat z oponašanjem Willisove mimike (od pogleda z modrimi kontaktnimi lečami in mrščenja obrvi do nosne proteze in karikiranja Willisovega porogljivega nasmeška) pač predaleč, da bi se ga še dalo jemati resno.
Kar je škoda, ker Časovna zanka nedvomno izstopa v žanru, žal pa se zdi, da si je naložila večje ambicije, kot jih lahko v dveh urah prelije na platno.
Ocena: +3, piše: Kaja Sajovic