Neimenovana protagonista pripovedi, "moški" (Viggo Mortensen) in "fant" (Kodi Smit-McPhee), se po opustošeni pokrajini, ki je bila nekoč ZDA, z vsem svojim premoženjem v nakupovalnem vozičku prebijata proti jugu. Kataklizma - predvidevamo, da atomska, o vzrokih zanjo pa ni povedano nič – je z obličja Zemlje zbrisala vse razen peščice živih zombijev, ki se v lovu na zadnje ostanke hrane zbirajo v neusmiljene, krvoločne horde.

Moža in fanta srečamo nekje sredi romanja po opusteli cesti. Najbrž je jesen; začenja snežiti in z vsakim dnem je hladneje. Suhljati deček, ki ima kakih deset let, ne bi preživel še ene zime, zato se z očetom skušata prebiti do Zalivske obale. Fant, ki se ne spominja sveta pred "velikim pokom", nima matere (Charlize Theron): kmalu po njegovem rojstvu je, tako kot nešteto drugih, raje naredila samomor, kot da bi se soočila s posilstvi, umori in ljudožerstvom, ki so postali nova resničnost. Moški pa ne: on ima poslanstvo. "Moja naloga je, da skrbim zate," pove dečku, ko ustreli divjaka, prvega človeka, ki sta ga srečala po letu dni in ki je skušal fanta ubiti. " Ubil bom vsakogar, ki se te bo skušal dotakniti."

Ni jasno, zakaj sta bila "izbrana", da preživita dolgih deset let. Zasledovana, sestradana in izčrpana sicer zavidata mrtvim, a vztrajata, včasih niti ne zaradi zavestne odločitve, ampak zavoljo golega nagona, prvinske želje po preživetju. "Dolgi betonski kraki avtocestnih deteljic kot ostanki velikanske hiše strahov v oddaljeni mrakobi. Povsod mumificirana trupla. Meso razcepljeno ob kosteh, vezi posušene in napete kot strune. Telesa ovenela in izsušena kot kakšne pošasti iz pradavnine, njihovi obrazi kot poškrobljene rjuhe, porumeneli ostanki zobovja. Vsi po vrsti so bili bosi kot romarji kakšnega skupnega reda, kajti čevlje so jim že zdavnaj pokradli", piše Cormac McCarthy v fantastični literarni predlogi, katere se scenarij Britanca Joeja Penhalla precej zvesto drži.

V kratkih epizodnih vlogah neznancev, za katere morata Mož in Fant oceniti, ali so vredni zaupanja, se da pod plastmi umazanije (in/ali brade) spoznati še Roberta Duvalla, Guya Piercea in Molly Parker.

Eden redkih barvnih trenutkov v vseobsegajoči samomorilski sivini je pločevinka Coca Cole (morda zadnja na svetu), ki jo najdeta med ruševinami oplenjene trgovine. V svetu, kjer so stvari že zdavnaj izgubile svoja imena, rjava pijača, simbol mrtve civilizacije, toliko bolj bode v oči. Moški, ki mu pijača verjetno pomeni to, kar so Proustu čaj in magdalenice, pločevinko odstopi sinu. Fant, pripadnik generacije, ki je bila vržena v novi svet, pripomni le, da je mehurčkasta.

Up za novega človeka?
McCarthy v svojih romanih rad sooča dobro in zlo, pri čemer slednje po navadi prevlada (spomnimo se samo psihopatskega morilca v prav tako izvrstno ekraniziranem romanu Ni prostora za starce), v Cesti kljub vsemu ne pokaže zmagoslavja teme. Edino, kar v svetu, v katerem ni mogel preživeti niti Bog, trdovratno vztraja, je upanje. Pooseblja ga fant, "nosilec ognja“, ki mu je v razvalinah razčlovečenega sveta uspelo vzpostaviti etično držo, popolnoma nepragmatično sočutje in solidarnost do soljudi (tudi, če mu ti čustev ne vračajo) in s tem nakaže mogočo prihodnost za človeštvo, ki bo vstalo iz ruševin prejšnjega. Eden najboljših filmov letos.

Ocena: 5; piše Ana Jurc