Prvi napovedniki in prizori iz filma so bili dovolj enigmatični in skopi s podatki, da se je za hip zazdelo, da bomo končno dobili film o mitu in liku Walta Disneya (toliko bolje, če bi ga igral George Clooney ...) No, nismo ga. Tomorrowland je samo prenabuhel oglas za zabaviščni park, katerega pravil film nikoli zares ne razloži (Je Tomorrowland, ki so ga sicer zgradili ljudje, postavljen v vzporedni dimenziji? V naši domišljiji? V prihodnosti?) Damon Lindelof, pisec že skoraj pregovorno kompleksnih, z metafiziko spogledujočih se scenarijev (Skrivnostni otok, Prometej, Zvezdne steze), je Svet jutrišnjega dne natrpal z znanstveno-fantastično utopijo, nahrbtniki na raketni pogon in roboti, ki se jih na videz ne da ločiti od navadnih ljudi. Zgodba, ki je očitno zastavljena kot protiutež vsesplošni modi najstniških distopij (Igre lakote, Razcepljeni), češ, Zakaj si ne znamo zamisliti tudi svetle prihodnosti?, se do svoje okoljevarstvene srčike prebija prek nepotrebno zapletene peripetije.

Čeprav gredo režiserju Bradu Birdu zasluge za nekaj najbolj inovativnih animacij v zadnjih letih (The Incredibles, Ratatouille), s svojim drugim izetom v svet igranega filma (po fantastičnih akcijskih prizorih Misije nemogoče - protokol duh) ne piše ravno zgodovine. Pa tudi Disney je bil od samega začetka na majavih tleh: za vsako Zlohotnico (2014) in Pepelko (2015), ki sta uspešno prenesli selitev iz animacije v igrani svet, imajo v svojih arhivih kakega Perzijskega princa (2010) ali Johna Carterja (2012).

George Clooney, približno zadnji igralec v Hollywoodu, ki bi ga pričakovali na čelu družinskega poletnega blockbusterja, je tukaj Frank, Disneyeva različica Easwoodovega lika v Gran Torinu: godrnjav starec, ki bi še najraje videl, da se vsiljivi mulci spokajo z njegove trate. A ni bil vedno tako zagrenjen: v prologu spoznamo mladega Franka (Thomas Robinson), nadobudnega izumitelja, ki leta 1964 na Svetovni sejem optimistično prinese svoj (skoraj delujoči) jetpack. Dovolj dober z prvo nagrado ni, a skrivnostna deklica z britanskim naglasom, Athena (Raffey Cassidy), fantu na skrivaj podari značko, ki je v resnici zelo, zelo VIP vstopnica v čudežni tematski park tehnično napredne prihodnosti (vzporedne sedanjosti?).

Sledi sprehod skozi Tomorrowland, pokrajino steklenih stolpnic, letečih vlakov in drugih tehničnih presežkov, ki deluje osvežujoče zadržano in presenetljivo avtentično, kot utopična vizija sedanjosti iz preteklosti, ne pa kot s posebnimi učinki naphana ekstravaganca. (Bird v tem segmentu resnično združi otroško čudenje, ki ga mora čutiti mali Frank, z "retro" nostalgijo in tehnologijo prihodnosti. Kot zanimivost: ogrodje svojega futurističnega parka je dejansko posnel v slavnem Centru umetnosti in znanosti arhitekta Santiaga Calatrave v Valenciji.)

Že v naslednjem hipu nas zgodba izpljune v sedanjost, kjer spoznamo Casey (Britt Robertson), hčerko NASinega inženirja, ki je že odraščala ob fatalističnih izjavah o tanjšanju ozonskega plašča in uničevanju sveta. Tudi ona dobi skrivnostno značko, le da z njo, za razliko od Franka, ne more zares vstopiti v tisti drugi svet: prikazuje se ji le kot nekakšen interaktiven hologram. Še preden ji Athena, ki se v zadnjega pol stoletja ni postarala niti za en dan (v filmu je jasno, zakaj), lahko razloži kaj o znački, je Casey iz nje že počrpala vso energijo. Odpravi se na pot, ki naj bi ji prinesla odgovore, in jo spotoma pripelje pred vrata zdaj že postaranega, odljudnega Franka, ki je bil, kot izvemo, pred 30 leti prisilno izgnan iz Tomorrowlanda.

Težko je kritizirati film, katerega osnovna poanta je, da je na svetu že tako ali tako preveč negativne nastrojenosti, film, ki ne premore niti trohice cinizma in je povrhu tega še popolnoma originalen - ne gre za franšizo, stripovsko adaptacijo ali priredbo že znane zgodbe. Zelo disneyevska zgodba o iskanju "sanjačev", ki bodo rešili svet, je po eni strani fantastična avantura, ki išče otroško čudenje nad lepotami sveta (in tehnologije) v vsakem od nas. (Hej, med drugim se izkaže, da je vrh Eifflovega stolpa zamaskirana vesoljska raketa, ki so nam jo pustili Nikola Tesla, Tomas Edison in kolegi). Po zaslugi direktorja fotografije, Čilenca Claudia Mirande (Pijevo življenje, 2012), je film tudi paša za oči.

A po drugi strani je Svet jutrišnjega dne tako zelo poln maničnega optimizma in pridigajoče naivnosti, obenem pa preobremenjen z nepotrebno kompleksno zgodbo, da vzvišenost njegovih namenov zbledi ob pomanjkanju umetniške vizije in zgoščenosti.

Hugh Laurie kot dežurni zlobec je sicer primerno leden, a se mora prebiti skozi tako razvlečen sklepni monolog, da človek posumi, da parodira tirade bondovskih zlikovcev. Clooney, ki s je za to vlogo moral odpovedati svojemu tipičnemu šarmu, je kompeziral s pretirano godrnjavostjo, sicer obetavna Robertsonova pa nima dosti drugega dela, kot da na primernih mestih osuplo vzklika.

Ocena: -3; piše Ana Jurc