Izvirnika se resnici na ljubo precej medlo spomnim, kljub temu pa me spominja na čase, ko sem kot predšolski smrkavec z zanosom požiral vratolomne kaskaderske filme, ki so jih na slovenski obali vrteli v tamkajšnjih kinih. Poleg tega me Jason Statham, ki zadnaj leta snema kot po tekočem traku, ni razočaral vse od Morilcev, tatov in dveh nabitih šibrovk (1998). Njegovi filmi in vloge so praviloma redkobesedni s precejšnjo mero raznovrstne akcije in kot takšni povsem ustrezajo svojemu namenu oziroma občinstvu.

Dirka smrti v ničemer pretirano ne odstopa od Stathamovega povprečja akcijskih filmov. Morda je še najbližje njegovi trilogiji Transporter (tretji del je napovedan še pred koncem leta), kjer igra poklicnega voznika prestižnega avtomobila, ki se vedno zaplete z nepridipravi, ki mu do konca filma strežejo po življenju. V Dirki smrti se po krivem znajde v zasebnem zaporu, kjer podjetna in zahrbtna šefinja (Joan Allen) mastno služi s spletno prodajo smrtonosnih avtomobilskih dirk. Jetnik, ki petkrat zmaga, si prisluži prostost, a za zdaj ni uspelo še nikomur.

K ogledu sem se spravil brez jasnih pričakovanj in brez predhodnega znanja, da gre za film režiserja Paula W. S. Andersona, ki se ga drži sloves slogovno všečnih filmov z bolj ali manj štorastim scenarijem (Smrtonosna bitka, Krvavo obzorje, Nevidno zlo, Alien proti Predatorju). Slednje ne velja za Dirko smrti, ki je povsem brez pretenzij in ciljni publiki dostavi točno to, kar pričakuje. Testosteronska zabava, hitri in do zob oboroženi avtomobili, nekaj brhkih deklet in ščepec šegavega humorja.

Ocena: +3; piše: Uroš Šetina