Se spomnite, kako ste bili navdušeni nad Šestim čutom in ste nato potrpežljivo čakali na Nezlomljive. Nato ste bili še vedno zadovoljni, pa ste potrpežljivo čakali na Znamenja. Hm … nato sta se zvrstila še Vas ob gozdu in Podvodna deklica. Ko ste videli ta dva, ste bili lahko spet le potrpežljivi. Potrpežljivi v upanju, da bo režiser le našel nekaj kreativne žilice in posnel film, ki bo … vsaj »dober« film. No, vsaj zame je veljal ta razvoj.

Obetavni uvodni prizor
Dogodek se po neposrečenem pravljičnem projektu Podvodne deklice vrača v žanr, kjer se Shyamalan počuti najbolj domače - psihološki triler, z elementi srhljivke ter vsebino, ki napoveduje sodni dan. Tako nas v prvem prizoru (daleč najboljši del filma) postavi v Central Park v New Yorku, kjer množica ljudi na različne načine dela bizarne samomore. In skrivnostni »virus« se seli po celem severno-vzhodnem delu ZDA.

Je s tem filmom kaj narobe?
V glavnih vlogah spremljamo učitelja Elliota (Mark Wahlberg) in njegovo odtujeno ženo Almo (Zooey Deschanel), ki z množico bežita iz Philadelphie. Hitro postane jasno, da se je proti človeštvu zarotila narava, ki z izpuščanjem določenih snovi povzroča konec človeštva. Hm, zelo zanimiva ideja, ki pa jo Shyamalan ne zna prenesti na platno. Lep del filma tako ljudje le bežijo po naravi, travi, režiser pa nam prikazuje zlovešče posnetke narave in vetra. Bi nas morali ti prizori res prestrašiti, nam pognati strah v kosti? Ti prizori so tako pogosti, da sem dobil občutek, da režiser dela samoparodijo. Temu dodajte enodimenzionalne like, ki so tako dolgočasni, da se gledalec ne more z njimi identificirati ter nekaj v nebo vpijajočih scenarističnih lukenj oziroma prepoceni rešitev, ki filmu delajo le škodo (Skrivnostna snov v telesu blokira človeški samoohranitveni nagon. Najbrž bi človek brez tega živel bolj tvegano, hodil po »robu«, ne bi pa po vsega petih sekundah naredil samomor za vsako ceno.), potem dobite film, ki je bil posnet na prvo žogo.

Sporočila vredna filma - dobrega filma
Znamenja, Vas ob gozdu in zdaj še Dogodki. Človek se ne more znebiti občutka, da nam Shyamalan pridiga o človeku, ki je že zdavnaj skrenil s poti in z lovom na materialne dobrine povsem pozabi na naravo in »človeka«. Nič ne rečem. Sporočila so povsem korektna in bi morala gledalcem pustiti hvaležno snov za razmislek, kar je pravzaprav eno od filmskih poslanstev. Težava je v tem, da v obliki »skropucala« (dobre ideje, a na hitro zmetana na platno) nihče tega ne more jemati resno.

Ocena: 2, piše: Slavko Jerič