Vžigalica: Od Brazilske misije do državljana
Film je režiral Felix Gary Gray, ki se je na začetku 90. proslavil z režiranjem glasbenih videospotov, v filmski industriji pa je morda še najbolj znan po priredbi Italijanske misije (2003). Dolgo časa se je ukvarjal z nadaljevanjem - Brazilsko misijo, a usoda tega filma je dolgo časa visela v zraku (pravzaprav še vedno), tako je prevzel projekt Državljana nevarnih razmer, za katerega je scenarij napisal Kurt Wimmer (Sfera, Afera Thomasa Crowna, Rekrut ...).

In medias res: Zgodbo zavrti sla po maščevanju
Clyde (Gerard Butler) je srečni očka, ki se mu takoj v prvem prizoru poruši svet. Neznanca vdreta v njegov dom, posilita ter ubijeta ženo in hčerkico. Ko pozneje enemu izmed storilcev dosodijo bolj kozmetično kazen, tožilec Nick (Jamie Foxx) pa ga tolaži, da je "majhna kazen boljša kot nobena" (v resnici se s ponosom ponaša s 96-odstotno uspešnostjo primerov), se Clyde razočarano umakne. Zgodba se nadaljuje po desetih letih, ko Clyde umori oba posiljevalca in se preda policiji. Čeprav je "varno" za rešetkami, pa se njegovo maščevanje do sodnega sistema, ki je bil premil do morilcev, pravzaprav šele začenja.

Ideja 1: Nekaj pravice bolje kot nič pravice?
Državljan nevarnih namer se ponaša z nekaj dobrimi idejami. Naj omenim le dve - prva se ukvarja s pravnim sistemom, za katerega se izkaže, da ni popoln. Na koncu se izlušči vprašanje: "Ali je nekaj pravice še vedno boljše kot nič pravice?"

Ideja 2: Koliko slabega je v dobrem (in nasprotno)?
Druga se ukvarja z vprašanjem dobrega in slabega. Režiser na glavna junaka ne želi preprosto obesiti lastnosti "dober" in "slab", ampak dobro prikaže prepletenost obeh. Oba goreče ljubita svojo družino in jo želita na vsak način zaščititi, oba si želita pravice, a se na koncu znajdeta na različnih straneh zaporniških rešetk, oba vodijo isti ideali, a na koncu si le eden umaže roke s krvjo (tudi nedolžnih žrtev). Na prvo žogo bi dejal, da je tožilčeva drža vendarle bolj pravilna, a ob gledanju filma sem se iz kadra v kader vedno bolj postavljal na Clydovo stran. Piko na i po razmisleku postavi tudi sam konec filma, ki pokaže, da osrednja junaka le morda nista tako različna, kot smo sprva mislili.

Za/proti: Skrivnost bi morala ostati nerazkrita
Konec filma pa je tudi najspornejši, saj v hipu poruši vse, kar je tako dolgo časa gradil. Državljan nevarnih razmer si postavi sila ambiciozen načrt, predstaviti razočaranega državljana, ki se pravni državi z novimi in novimi umori in teorirstičnimi dejanji maščuje, ko je ŽE za zapahi. Končna rešitev je tako privlečena za lase, da bi si avtorji filma naredili manj škode, če bi se povsem ognili razlagi 10-letne priprave velikega maščevanja. Predstavljena rešitev ima večplastne usodne posledice - uro in pol gradi podobo Clyda kot genialnega mojstra maščevanja, že naslednji hip pa izpade tako neuk kot kakšna od svojih žrtev.

Sorodniki: Na pohodu je bil že Charles Bronson
Maščevalni pohod moža je eden pogostejših tem v filmskem svetu. V podobni obliki smo ga pred desetletji videli v filmu Death Wish, kjer je pravico v svoje roke vzel Charles Bronson. Omenjeni film je pozneje prerasel v franšizo, kar se pri Državljanu nevarnih razmer zagotovo ne bo zgodilo. Grozljiv umor na začetku vas bo spomnil na Žago, a to je zgolj izliv 10-letnih sanj maščevanja, nadaljevanje sledi drugačnim tonom, ko Clyde želi pričarati svojo genialnost v stilu Sedem.

Pod črto: Obeta preveč
Državljan nevarnih razmer želi biti drzen, nekonvencialen, želi storiti "korak več", na koncu pa se izkaže, da je presenečenje, ki ga hrani za veliki finale, eno samo veliko razočaranje.