V znanosti je dvom (v obliki spraševanja, analize obstoječih teorij, raziskovanja, grajenja novih hipotez ...) gonilo razvoja. Vprašajte le fizike. Nekaj podobnega pa velja tudi za vero. Za verovanje v božje resnice (ne glede na to, o kateri veri govorimo) brez razmišljanja, iskanja, spraševanja in lastnega razvoja nikakor ne moremo reči, da ima človek "živo" vero. Seveda pa dvom lahko vnesemo v katero koli življenjsko situacijo.

Shanley najprej napisal igro
Dvom je nastal po istoimenski igri, ki jo je leta 2003 napisal John Patrick Shanley. 58-letnik iz Bronxa, ki je pred tem režiral le Joe proti vulkanu in prejel oskarja za scenarij Mesečnica, je prevzel vso odgovornost tudi za filmsko adaptacijo, saj je napisal izjemni scenarij (nominacija za oskarja), prav tako pa je mojstrsko opravil delo režiserja.

Dvoboj dveh filozofij
Zgodba je pravzaprav zelo preprosta. Dogajanje je postavljeno v leto 1964, v Bronx, natančneje na neko katoliško šolo. V uvodnem prizoru oče Flynn (Phillip Seymour Hoffman) med mašo pridiga o dvomu. Ameriko pretresajo velike spremembe (umor JFK-ja, začetek vojne v Vietnamu ...), ki so pri marsikom najbrž odprla velika eksistencialna vprašanja. V cerkvi pa je ena oseba, ki ji vsebina pridige odpre povsem druga vprašanja. Gre za ravnateljico sestro Aloysius (Meryl Streep), ki šoli vlada s trdo roko in disciplino, njen glavni trn v peti pa je ravno oče Flynn, ki s številnimi novimi prijemi želi v cerkev pripeljati svež veter.

Dvom ostaja tudi po koncu filma
Priložnost za "bitko" dobi, ko ji mlada učiteljica sestra James (Amy Adams) poroča, da je morda med očetom Flynnom in edinim temnopoltim učencem na šoli Donaldom Millerjem prišlo do "neprimernega odnosa". Tako se odpre vprašanje pedofilije. A osrednje vprašanje filma ni, ali je v resnici sploh prišlo do duhovnikove zlorabe. Kot glavno vprašanje se izlušči naslovna besedica filma - dvom. Zgodba posreduje veliko dejstev in razmišljanj, ki bi lahko tehtnico (resnico?) nagnila na katero koli stran. In gledalca seveda (kako drugače) pusti v dvomu ... Pusti mu veliko vprašanj in iskanja, kar je seveda eno izmed glavnih poslanstev filma.

Igralci opravijo svoj posel
Iz vsega napisanega je jasno, da je uspeh Dvoma prvenstveno odvisen od igralske zasedbe. Meryl Streep je še enkrat opravila izjemno nalogo in rekordna 15. nominacija za oskarja nikoli ni bila vprašljiva. Njeno telo je ves čas prekrito z ogromno črnine, a s svojim telesom in obrazom je vseeno znala pričarati celo paleto čustev in različnih spoznavnih stanj ... Seveda na čelu z dvomom. Morda film ne bi bil tako kompakten, če ne bi imela tako odličnega nasprotnika. In Philip Seymour Hoffman je še kako na njeni ravni.Vsekakor je potrdil status enega najboljših igralcev zadnjih desetih let. Spomnite se le širokega spektra vlog (Capote, Magnolija, Družina Savage, Wilsonova vojna, Misija nemogoče 3 ...), v katerih je nastopil v tem času in prav nikjer ni razočaral. Dodajmo še Violo Davis kot Donaldovo mamo, ki s slabimi 10 minutami pričara eno najboljših epizodnih vlog zadnjih let.

Eden najboljših filmov zadnjih let
Film najbrž v dvorane ne bo pritegnil velikih množic. Kljub zavidljivemu številu nominacij tudi nima velikih možnosti za velik izplen pri zlatih kipcih ... A končni (filmski) izplen je izjemen - četverica likov pričara trden in globok film, ki temelji na dialogih. Ne pričakujte akcije, ne pričakujte odgovorov, pričakujte le dober in prepričljiv film. Brez dvoma.

Ocena: 5, piše: Slavko Jerič